Vsi prej ali slej izkusimo bolečino. Ne zgoij zato, ker so bolečine skoraj neizbežna posledica poškodb, ki jih kdaj dobi tako rekoč vsak človek, pač pa tudi zato, ker bolečinske težave in bolečine navadno spremljajo veliko večino bolezni, tako rekoč vsi ijudje pa imajo prej ali slej takšne ali drugačne bolezenske težave. Naj bo bolečina blaga ali silovita, vsi vemo, kaj je in kako se pojavija. Ali pač ne?

V resnici večina ljudi pozna bolečino le v obliki, v kakršni se pojavlja pri njih samih. Ena najbolj nenavadnih lastnosti bolečine je namreč ta, da je težko opredeljiva in osebna, navkljub temu, da jo prej ali slej izkusi vsak človek. Vsak posameznik doživlja bolečino drugače: pogosto jo zelo težko opišemo, njena moč se spreminja, poleg tega se lahko pojavlja in izginja. Včasih dejavnost, ki smo jo dolga leta opravljali brez težav, nenadoma postane vir bolečin, že spet drugič bolečina, ki je od nekdaj spremljala opravljanje kakega opravila, preprosto izgine.

Prava uganka torej ni, kaj bolečina je - vsi vemo, da boli, in vsi si želimo, da bi se to nehalo -, pač pa to, zakaj je tako osebna, nedoločna in nepredvidljiva. Le redki se zavedamo, da bolečino vsak doživlja drugače, četudi je vzrok zanjo enak. Čebelji pik je za nekoga zgolj manjša nevšečnost, pri drugem pa botruje nepopisni bolečini in je lahko zanj celo usoden. Razlog za to spremenljivost se skriva v edinstvenem mozaiku življenja vsakega posameznika. Na enake dražljaje se odzivamo različno - nekateri ljudje so proti njim odporni dlje časa, drugi jih občutijo skoraj takoj. Nekaj pa je kljub temu gotovo: bolečina ima namen. Čeprav je neprijetna in nezaželena, se ne pojavi brez razloga. Telo z bolečino sporoča zavesti, da je nekaj narobe.

Medicina razlikuje med dvema vrstama bolečin, akutnimi in kroničnimi. Prva je nenadna, trenutna, neposredna bolečina, ki jo doživljamo 'tukaj in zdaj'. Ta bolečina je posledica padca ali udarca, zvina ali zloma, vnetja ali okužbe.