Zadnja faza življenja

Paliativni ukrepi. Če bolnik ne more ozdraveti, to ne pomeni, da mu ne moremo več pomagati. V takšnih primerih se uporabljajo paliativne metode, ki lajšajo bolečine in tegobe, da se ohrani kakovostno življenje, kolikor dolgo je to mogoče. Vsekakor lahko in mora bolnik zahtevati učinkovito terapijo proti bolečinam; veliko ljudi namreč misli, da morajo bolečine prenašati, kolikor dolgo je to mogoče, in da lahko zahtevajo terapijo šele takrat, ko so bolečine neznosne. Veliko se jih boji močnih zdravil, vendar pa ta strah ni na mestu in onemogoča lajšanje bolečin.

Bolečine in trpljenje niso vedno telesnega izvora, saj tudi duša včasih potrebuje pomoč pri lajšanju bolečin. V takšnih primerih pomagajo psihoterapija, spremstvo ob smrti ali dušni pastirji.

Veliko bolnikov se boji faze, ko ne bodo mogli več izraziti svojih potreb in bodo morali trpeti ponižujoče in nezaželene ukrepe za podaljšanje življenja. V tako imenovani bolnikovi odredbi lahko svojci odločijo, kako naj zdravniško osebje postopa, ko enkrat bolnik ne bo več pri zavesti. Priporočljivo se je pozanimati ozapisanosti bolnikove odredbe, saj jo morajo svojci vedno znova aktualizirati in ponovno potrditi, saj se lahko pogoji in potrebe tekom časa spreminjajo. V pomoč so tudi vzorčna besedila, ki usmerjajo potek, informacije o tem in o dejanski pravni obvezi pa je mogoče dobiti v socialnih posvetovalnicah, pri ombutsmanu za bolnike, društvu Hospic in kakšnem dušnem pastirstvu.