Endorfini in enkefalini so še zlasti pomembni, ker so naravni telesni zaviralci bolečine, ki jim pravimo tudi 'hormoni sreče'. Ti hormoni delno zaprejo 'bolečinsko pot', tako da sporočila o bolečini ne dosežejo možganov. Občutena bolečina je odvisna od količine sproščenih endorfinov.

Melzackova in Wallova teorija bolečinskih vrat trdi, da 'hormoni sreče; ki se sproščajo zaradi pozitivnega duševnega odnosa do bolečine in telesnega odziva nanjo (kot je glajenje, pomagajo lajšati bolečino tako, da prvi dosežejo 'vrata' v možgane in jih delno zaprejo).

Odločilni dejavnik je količina bolečine (jakost dražljaja), ki prodre skozi vrata. Enaka stopnja škode povzroči pri različnih ljudeh različno močno bolečino, ki pa je povsem odvisna od tega, koliko 'sporočila o bolečini' dejansko prodre skozi vrata. To je spet pri različnih ljudeh različno, pač glede na to, koliko hormonov sreče sprosti posameznikovo telo. Pozitivna čustva, kot sta ljubezen in toplina, lahko sprožijo sproščanje hormonov sreče v možganih, tako kot hormoni sreče zbujajo občutke ljubezni in topline. Ključno Melzackovo in Wallovo odkritje je, da prijetni občutki, potujejo v možgane in jih dosežejo hitreje kot neprijetni občutki, na primer bolečina. To pa zato, ker občutki ene in druge vrste potujejo po različnih živčnih poteh: prijetni občutki se prenašajo po 'širših' poteh kot neprijetni in zato tudi hitreje potujejo. Zdi se, da zadovoljstvo zmanjšuje bolečino, ker prvo vstopi skozi vrata in jih delno zapre ter tako zadrži bolečino pred vrati. Preprosteje: bolečina = čustvo = sprostitev hormonov = obvladovanje bolečine.

Ta ugotovitev ni pomenila največjega napredka le v razumevanju bolečine, pač pa tudi pri zdravljenju bolečin. Poleg tega se je ob njej klasično zdravljenje bolečin znašlo pred velikim izzivom. Pred letom 1965 je medicina bolečine navadno zdravila z zdravili, zdravili in zdravili. To so sicer še vedno najpogostejše klasično sredstvo za zdravljenje bolečin, zlasti za hudie kroničnie bolečine, toda teorija vrat je odprla vrata v svet zdravljenja bolečin, ki temelji na manj agresivnih, varnejših in pogosto učinkovitejših postopkih, kot so močna sintetična zdravila z močnimi in včasih nevarnimi stranskimi učinki.