Pri delu s šolarjem bomo lažje shajali, če bomo optimisti in bomo celotno dogajanje gledali z lepe, ne z grde plati, saj ni nobeno dogajanje tako tragično, da ne bi imelo nekaj dobrih lastnosti. Kadar se držimo načela, da se lastna hvala pod mizo valja, verjetno nismo prav dosti prepričani vase in v svoje sposobnosti in tudi ne v sposobnosti šolarja ali mladostnika.

Doživljanje je v odnosu z nečim ali nekom najbolj celosten in hkrati najbolj oseben stik, saj omogoča zavestno in dejavno vživljanje v trenuten potek, odnose in vsebino dogajanja. Pri tem gre za odnos, ki je več kot samo čutno, čustveno ali razumsko opazovanje in dojemanje dogajanja. Ker doživljanje pomeni nadčuten in nadrazumski odnos, je subjektivno in zato nedostopno znanstveni razlagi, čeprav je na ravni dogajanja »tukaj in zdaj«, v prostoru in času torej. Analitična znanost pač temelji na vzročnem pojasnjevanju dogajanja, medtem ko fenomenologija išče smisel in pomen dogajanja. Za nas sta obe enako pomembni in enako potrebni. Nobena ni v prednosti. Ker sem o tem pisal že na začetku, predlagam, da ne načenjamo spet teh vprašanj, saj so za vsakdanje življenje enako potrebna naravoslovna in povsem objektivna znanja kot tudi filozofska in povsem subjektivna spoznanja. Oboje pomeni le dva pola življenja, dve plati iste medalje, pa če si to hočemo priznati ali ne.