Zaspanost in utrujenost med vajo pomenita odmik od sebe, ker šolarja stik morda ogroža ali mu je tuj in neprijeten. Mravljinčavost in podobni telesni pojavi so le znak premočne avtosugestije, ki pri običajnem stiku s seboj ni potrebna, a ni nevarna. Tudi smeh med vajo ni nevaren in izraža le zadrego, ki je bo na začetku še veliko. Nevarne so prekinitve stika ...

Kot že rečeno, naj stik s seboj postane uvodno »ogrevanje« oz. prvi del delavnic in tudi uvod v šolsko uro ali v učenje doma. Šolarju naj postane vsakdanje opravilo, ob katerem si npr. v mislih izriše krivuljo sedanjega dogajanja in določi, na kateri stopnji se trenutno nahaja, da bi se znal izogniti zastoju.

Imamo dokaj »starornodno« telo z velikimi, potratnimi, vendar »sodobnimi« možgani, ki nam dopuščajo močan vpliv na telo - če se tega naučimo. Prav to je namen dvanajste delavnice, saj mladostnik s svojim telesom ravna kot svinja z mehom in ga uničuje na vse možne načine. Kot da ne bi bilo njegov sestavni del oz. orodje (naprava, posoda), ki mu omogoča življenje in ponuja neskončne možnosti delovanja. Ljudje smo sicer veliko več kot le snovno telo, a brez njega očitno ne moremo bivati v tem vesolju. V tem projektu si prizadevamo, da bi šolar oz. mladostnik prepoznal svoje telo in z njim vzpostavil dober prijateljski odnos, ga ozavestil kot subjekt, ki ni le gmota, ampak mreža energij in možnosti. Telo je v trajnem odnosu z okoljem in se nenehno obnavlja. Celice želodčne sluznice se npr. zamenjajo v petih dneh, koža venem mesecu, sestavine jetrnih celic v šestih tednih, kostno tkivo v štirih mesecih. Vsako leto se zamenja 98 % vseh atomov v človeškem telesu; zamenjave »novo za staro« so boljše tam, kjer je telo skladno z biološki mi ritmi. Zaman je po 50. letu starosti tožiti o trajni okvari kolenskih sklepov zaradi zlorab v športu, okvari jeter zaradi zlorab alkohola, okvari pljuč zaradi zlorabe tobaka, trajni okvari možganov zaradi zlorabe drog itd.