Vrednote so posamezniku nekakšni notranji zemljevidi, ki mu kažejo smer in s tem zagotavljajo notranjo trdnost, varnost in smisel nekega početja. Vrednost pa imajo šele takrat, ko posameznik vanje verjame. Mladostniku moramo torej dati možnost, da se sam prepriča in šele potem verjame v sprejete vrednote. To je njegova pravica.

Prvi del delavnice mentor izpelje poljubno, naj pa vsak udeleženec posebej poroča, kako se ta trenutek počuti. Mentor vsakogar vpraša: »Si prepričan, da se res tako počutišj- Pravilen je samo odgovor: "Prepričan sem, ker tako doživljam!" Naslednje vprašanje naj se glasi: »Kako pa ocenjuješ doživeto počutje?" Če ga ocenjuje kot dobro, ima zanj neko vrednost; če meni, da ni dobro, ga mentor vpraša, kaj namerava. S tem ga usmeri k premisleku, da lahko vrednoti le tisto, kar sam doživlja. Vsak naj navede po nekaj vrednot, v katere je prepričan, in pove, kako je do tega prepričanja prišel.