Odvisen je torej od skoraj vseh lastnosti gradnje in delovanja telesa, ki so podedovane in ima nanje mladostnik določen vpliv le, če jih je začel uriti v zgodnjem otroštvu in je pri tem dovolj vztrajen. Zlasti velja to za njegove gibalne sposobnosti, posebnosti v čutnem zaznavanju ter za posebne nadarjenosti. Skoraj nič pa ne more vplivati na svoj temperament in na umske sposobnosti, kar ni najbolj pomembno, saj v življenju doseže več z delovnimi navadami in vztrajnostjo.

Mladostnik naj ne računa, da bo zurjenjem psihomotoričnih sposobnosti izboljšal svoje umske zmogljivosti (na izboljšave lahko računajo le otroci do sedmega leta starosti). Gibanje, telovadba in šport mu poleg gibalnih spretnosti utrjujejo občutek lastne vrednosti, kar je zanj pomembnejše. Uspešnost tega projekta je odvisna tudi od gibalne dejavnosti udeležencev, saj je zdrav duh lahko le v zdravem telesu. Isto velja za nadarjenost (talent), ki jo je možno razviti le z delovnimi navadami in vztrajnostjo, sicer propade. Še najbolj je pomembno, da mladostnik prepozna svoje čutnozaznavne značilnosti, ki so razvite enostransko (vidno, slušno, kinesterično) ali so mešanega tipa. Za učenje je najboljše sočasno »bornbardiranje« možganov z vsemi čutili, čustvi, govorom in gibi. Izgovarjanje na vidno, slušno ali kinestetično usmerjenost je zato zastarelo in škodljivo. Isto velja za temperament. Pretirana »čistost« temperamenta je mladostniku le v škodo. Kvečjemu naj ugotovi zanj značilno »mešanost« in jo javno izpove, da bo okolje razumelo njegov način odzivanja, saj ga ne more spremeniti. Mešani tipi temperamenta imajo manj problemov, čeprav v življenju težje shajata mešana tipa flegmatik - kolerik in sangvinik - melanholik. Prikrivanje prirojenih lastnosti temperamenta bi pomenilo le sprenevedanje, ki popači pravo podobo osebnosti in preprečuje pristnost. Taki pač smo - boljših ni, ker so lahko le drugačni.