V času, ko je količina opravljenega dela pomembnejša kot kakovost življenja, je razmišljanje o načinih sproščanja več kot nujno. Potrebno je le hoteti najti izgubljeni mir in pot do sebe, se imeti dovolj rad in spoznati, da je sprostitev modrost, ne le tehnika. V tej civilizaciji živimo kot na dirkališču, kjer lovimo minute in sekunde, ne znamo pa si vzeti časa zase, za umiritev in premislek. Mladostnik nas nekaj časa začudeno opazuje, dokler tudi sam ne krene v dirko s časom in pozabi nase. V tem projektu je poudarek na kakovosti življenjskega sloga, ne na številu vtisov, ki jih zaradi naglice zaznamo lahko le bežno in površno. Kdor išče sebe, naj ubere počasnejše poti, da se mu vtisi spotoma usedajo v zavest in postanejo doživetja. Tudi sprostitev je doživetje in je zato ni mogoče pospešiti ali na kratko odpraviti. Potrebno se je upočasniti in sprostiti, da se življenje pokaže kot celostno dogajanje, tj. odnos telesne, duševne in duhovne razsežnosti v prostoru in času.