Primer: Gabriella je stara 14 let in je v soboto ponoči prišla domov v očitno pijanem stanju - stanju, ki nikakor ne dopušča takojšnjega razumnega pogovora. S tem je prekršila eno od družinskih pravil in prelomila dogovor s starši. Naslednje jutro je imela mačka in starši so ji takoj namenili kazen: en mesec nobenega izhoda!

Gabriellin maček je posledica uživanja alkohola. Prepoved izhodov je kazen. Starši poskušajo biti dosledni - če rečeš A (skleneš dogovor), moraš po njihovem mnenju reči tudi B (pri neupoštevanju dogovora sprejeti zasluženo kazen). Za tem je prepričanje, da so zaradi take oblike izvajanja posledic starši bolj verodostojni.

Naj orišem drugo možnost poteka dogodkov, ki ga zaznamujejo empatija, zaupanje in enakovrednost.
Gabriella pride pijana domov. Mama jo objame in ji pomaga v posteljo. Naslednje jutro pri zajtrku jo oče ljubeče pogleda in vpraša: Je zelo hudo? Gabriella pokima, jasno se ji vidi, da ima glavobol in moralnega mačka. Tako so lahko starši povsem pomirjeni. Hčerka je prvič izkusila, kakšne fizične in psihične posledice nastanejo pri čezmernem pitju alkohola, in sram jo je, da je prekoračila mejo. Njeno vedenje v prihodnosti bo odvisno od tega, kakšne zaključke bo dobila iz te izkušnje, o čemer se lahko starši z njo v prihodnjem tednu še pogovarjajo. Vendar jim je ni treba ne poučevati ne kaznovati in če bodo pozorno prisluhnili Gabriellinemu razmišljanju, bodo tudi bolj zaupali njenemu občutku osebne odgovornosti in v prihodnje manj skrbeli. Najstništvo je sestavljeno iz tisočih eksperimentov in zrelost se razvija takrat, ko dobijo mladostniki prostor in možnost, da lahko s svojo družino delijo tudi padce in neuspehe. Bolj kot jih izoliram o, kaznujemo, poučujemo in kritiziramo, manj se bodo naučili o sebi, svojih prednostih in pomanjkljivostih.