Nihče si ne želi, da bi bila smrt kakorkoli drugačna in nihče nima občutka, da bi lahko za umrlega naredil kaj več. Nikogar tudi ne prevzema občutek, da so nekatere stvari ostale neizrečene. Ko nekdo umre na slab način, pa izgineta vsa vedrina in mir. Za sabo pusti občutke neugodja, nejevolje, krivde, sramu, jeze, prevaranosti in neizpolnjenosti.

Tisti, ki umirajo na dober način in imajo še nekaj časa, postavijo udobje svoje družine in prijateljev pred svoje sebične potrebe. Postanejo odprti, sprejemljivi in velikodušni. S tistimi, ki jih obkrožajo, se pogovarjajo zelo zaupno in pred trenutkom smrti razvijejo globok pogovor na duhovni ravni. Tako se na določen način -poslovilo- od vseh, ki jih imajo radi. Dostopni so tudi telesno, saj se objemajo, poljubljajo in držijo za roke. Pretok ljubezni in energije je več kot očiten in ga je čutiti povsod. Ljudje začutijo globok mir. Oseba, ki se sooča s smrtjo, mora ustvariti takšen občutek.