Starši se s temi konflikti spopadajo praviloma na tri načine:

1. Močno branijo svoje vrednote, otroke poskušajo manipulirati oziroma jih prisiliti v konformizem.

2. Poskušajo se izmotati s trhlimi kompromisi; odločijo se za kar najmanjši odpor in upajo, da bodo tako število sporov čim bolj omejili. Ta strategija neizogibno prinaša s seboj občutke krivde in slabo vest ter vodi na daljši rok k pogostejšim in močnejšim konfliktom.

3. Izognejo se sporu in postanejo tudi sami otroci, saj se hočejo s svojimi otroki srečati na enaki višini, iz oči v oči. S to strategijo jih oropajo sparing partnerjev, ki jih najstniki v tem obdobju nujno potrebujejo.