Že od nekdaj sem bil posebej pameten - ampak ljudje mi kljub temu pravijo, da sem čuden. Pri tem pa se meni zdijo drugi čudni. Nenehno se smejijo »vicem«. Ne slišijo in ne vidijo tega, kar jaz zaznavam, ne zanimajo jih številke, vzorci in ne zanima jih, če jim podrobno razlagam o svojem konjičku. Pogosto so jezni, če jim kaj rečem -le ker opazim, kako površinski je njihov pogovor.

Ta citat kaže, kako zaznavajo okolje ljudje z Aspergerjevim sindromom. Ta sindrom je oblika avtizma, za katero zboli štirikrat več moških kot žensk. Pogosto nimajo nobenih težav z branjem ali pri matematiki, ne želijo pa gledati druge v oči, ne morejo razumeti (ali samo intelektualno) občutkov drugih ljudi, imajo odpor do telesne bližine, zabav, nepomembnih pogovorov (z neznanimi ali slabo znanimi ljudmi) in do aktivnega negovanja prijateljstva. Ne razumejo socialnih pravil, zato so mnogi individualisti in radi ostanejo sami.

Sindrom je slabo znan in ga pogosto sploh ne ali napačno diagnosticirajo. Prizadeti so zaradi svoje drugačnosti, ki jo tudi sami močno doživljajo, pogosto izključeni ali pa jih pošljejo na psihiatrično zdravljenje. To pa jim seveda ne pomaga, kajti avtizem ni psihična motnja, ki bi jo lahko ozdravili s »terapijo«.