Oblike zravljenja pri raku

Odločitev o tem, po kateri terapiji je treba v določenemu primeru seči, v prvi vrsti sprejme bolnik. Zdravnik je pri tem strokovno podkovan in izkušen spremljevalec, ki predlaga mogoče načine zdravljenja, ki so po njegovem mnenju najprimernejši. Vprašajte, zakaj se je odločil prav za določeno terapijo, kakšna je uspešnost terapije (kolikšnemu odstotku bolnikov je dana terapija koristila). Pozanimajte se o tveganjih in posledicah zdravljenja. Korist, ki jo ima bolnik od zdravljenja, mora biti vedno večja od obremenitev, ki jo takšno zdravljenje prinese. Vendar gre pri tem za subjektivno vrednotenje. Kot primer naj bo opis obremenjujoče kemoterapije, katere statistična uspešnost (verjetnost, da bo učinkovala) je pri 40 odstotkih in obljublja podaljšanje življenjske dobe za nekaj mesecev. Borbeni ljudje, ki se oprimejo vsake možnosti, se bodo tega zdravljenja lotili, drugi pa se pri tako majhnih možnostih za ozdravitev ne bodo izpostavili obremenitvam zdravljenja.

Ne odnehajte, dokler nimate občutka, da veste dovolj, da se lahko odločite za ali proti. Ne bojte se poiskati še dodatnega zdravniškega mnenja.

Pokazalo se je, da so terapije, za katere so se bolniki odločili iz lastnega prepričanja, uspešnejše. Kdor je prepričan, da dela nekaj dobrega za svoje zdravje, bo lažje prenašal stranske učinke. Ljudje, ki prenašajo terapijo na ljubo svojcev ali zdravnika, pogosteje trpijo za stranskimi učinki kot tisti, ki sami stojijo za zdravljenjem.