Odkrita komunikacija z najstniki

Dragi Jesper Juul,

imava tri otroke, stare tri, osem in dvanajst let. Najstarejši je fant, mlajši pa deklici. Deček je že v puberteti. Kako naj se še naprej z njim odkrito pogovarjava, ne da bi s tem ustvarjala vtis, da si prilaščava njegova čustva in njegovo življenje? Iz njegovih vprašanj in razmišljanj se že vidi, da iz fanta postaja moški. Hkrati pa se kot mama bojim, da kmalu z nami ne bo več tako odkrit kot doslej in da bo nehal postavljati vprašanja ter govoriti o sebi. Bojim se tudi, da bi nekega dne zašel v okolje, kjer bi se srečal z mamili in podobnim. Trenutno nimam nobenega povoda za take skrbi. Toda kako naj obvladam svoj strah, da ta ne bo zasenčil komunikacije s sinom?

Deklici sta še majhni in stopata v življenje z otroško odkritost jo in iskrenostjo. Vesela bi bila, če bi lahko napisali nekaj besed o odkritosti med najstniki in njihovimi starši. Saj vendar hočemo za svoje otroke samo najboljše.