Gestaltisti pač nismo sodniki, ki bi z lučjo pri belem dnevu iskali krivce za šolarjeve izpade nasilja in s prstom kazali na grešne kozle, pa naj gre pri tem za starše, sovrstnike ali učitelje. Raje se s Šolarjem pogovorimo, kdaj se čuti ogrožen in zapostavljen, kdaj se mu dogaja krivica in kaj v zvezi s tem pričakuje od nas oz. od socialnega okolja nasploh. Veliko težje je izpeljati tak pogovor z otrokovimi starši, kadar se sami počutijo ogrožene in zapostavljene v dejanskem okolju. Takrat ne znajo (ali nočejo) odgovoriti na vprašanje, kaj jih v tem okolju ogroža, kaj nameravajo in kaj od tega okolja pričakujejo, saj jih ta vprašanja silijo v spoznanje, da so sestavni del tega okolja, od katerega naj bi prevzeli tudi socialno vedenje, da se ne bi počutili zapostavljene in ogrožene. Ta vprašanja jih silijo v ozaveščenost lastnega vedenja in prevzemanje lastne odgovornosti, saj ni možno za vse iskati krivcev zunaj sebe.