Če otrok doživi izbruh besa ali joka, potem ko je izgubil v igri, je to posledica njegovih nerazvitih možganov.

Če otrok joka ali besni, ker je izgubil v igri, se morate vprašati, ali je pošteno, da mora pri svoji starosti doživljati poraz. Kar zadeva njegove nezrele možgane, je poraz lahko zelo boleč, zato ni pošteno, da ga kaznujemo ali obtožujerno, da poraz slabo prenaša. Majhni otroci stvari še ne znajo gledati v perspektivi. Prostor za spomin v otrokovih možganih je še razmeroma prazen, zato nima na voljo različnih izkušenj, na podlagi katerih bi se lahko zavedal, da je poraz veni igri razmeroma nepomemben v življenju. Poleg tega lahko otrok doživi izbruh besa zaradi poraza, ker si je obetal veselje ob zmagi. Vsi sesalci (tudi ljudje) občutimo jezo ali bes, če pričakovane nagrade ni, in smo frustrirani. Ob misli na zmago se v možganih sprosti dopamin, kemična snov, ki povzroča pozitivno telesno vzburjenost, če pa izgubimo, se raven dopamina zmanjša. Zmanjšanje ravni dopamina pri odraslih povzroči slabo voljo, pri majhnih otrocih pa jok. Če je torej otrok v stiski ali besen zaradi poraza, razmislite o tem, da bi se šli z njim raje kooperativne igre, dokler nekoliko ne zraste in bo znal na vse skupaj gledati iz večje perspektive. To je veliko prijaznejše do njega.