Utrip srca je pospešen, dihanje je plitko in hitro. Nos, ustnice, nohti in prsti na nogah postanejo zaradi nenehnega pomanjkanja kisika posledično modri (cianoza). Koža je hladna in vlažna. Včasih se jasno sliši zvoke dihanja, bolnik pa je nemiren in ga je strah pred zadušitvijo. Razredčena tekočina, rdečkast (krvav) in sluzast izpljunek, ki prihajajo iz pljuč, pomenijo jasen znak, da so pljučni mešički že prizadeti z edemom.