Menim, da lahko kot starši igramo drugačno in morda tudi pomembnej šo vlogo. Svoje otroke vendar dobro poznamo, torej hitro opazimo, ali jim gre dobro ali ne tako dobro. Kakšne odnose ima s tem in tem učiteljem, kakšne s prijatelji, kaj se je zgodilo na počitnicah? Včasih je naš občutek tudi povsem napačen, ampak pomembno je, da se s tem ukvarjamo. Kajti kot najstnik se moraš že zelo zgodaj naučiti izbirati, in to povsem osebne odločitve: kaj hočem, česa nočem? Bom vso noč igral na računalniku ali bom najprej naredil domače naloge? Torej ne gre le za to, da rečeš v moralnem smislu ja ali ne, temveč tudi za to, da si nabereš lastne izkušnje. In če si si te izkušnje nabral in če so bile med njimi tudi slabe, moraš imeti starše, ki so pripravljeni, da prideš k njim in se o tem pogovoriš. Da lahko te slabe izkušnje nekako predelaš. To je po mojem mnenju zelo pomembna vloga in če kot starš samo postavljaš prepovedi oziroma pravila in ta ne delujejo več, potem nenadoma tudi ni več možnosti za dialog.