x
Vse kategorije

Anksioznost, stres, tesnobnost, depresija in psiha - kako si pomagati!?

nedelja, 14 november 2021 (Pripravila: ekipa Moja-lekarna.com)

Anksioznost je občutek strahu, neprijetnosti in nelagodja. Lahko povzroči znojenje, občutek nemira in napetosti ter hiter srčni utrip. Lahko je normalna reakcija na stres. Lahko se celo počutite tesnobno, ko se soočite s težavo v službi, pred opravljanjem testa ali preden sprejmete pomembno odločitev. Stres pa je po drugi strani občutek preobremenjenosti ali nezmožnosti obvladovanja duševnega ali čustvenega pritiska. V prispevku še več o depresiji, tesnobnosti in psihi nasploh. 



Anksioznost - tesnoba | Vzroki | Zdravljenje | Psiha in živciMožgani in živčni sistemPsihosomatska obolenja | Nespečnost in nervoza | Stanja strahu | Depresija 



Anksioznost - tesnoba

Simptomi

  • Stiskanje pri srcu.
  • Občutek grozeče pogube.
  • Nezmožnost koncentracije.
  • Napetost v mišicah; trganje v mišicah.
  • Driska.
  • Prsne bolečine.
  • Suha usta.
  • Čezmerno znojenje.
  • Podhranjenost ali pretirano uživanje hrane.
  • Nespečnost.
  • Razdražljivost.
  • Zadihanost, hiperventilacija.
  • Izguba spolnega poželenja (glejte Impotenca).

Za šolske otroke:

  • strah pred oddvojenostjo od družine
  • odklanjanje obiskovanja pouka
  • strah pred tujci
  • nepotrebne skrbi.



Posvetujte se z zdravnikom če:

  • se vam zdi bojazen neupravičena ali hujša, kot je glede na situacijo razumljivo.
  • bojazen zavira vsakodnevna normalna opravila.
  • nizka stopnja bojazni traja nekaj tednov.
  • simptomi nenadoma postanejo hudi ali jih ni mogoče več nadzorovati. Morda imate panične napade.
  • bojazen spremljajo hujšanje in izbuljene oči; morda imate ščitnične motnje.

anksioznost

Skoraj vsak se kdaj pa kdaj počuti tesnobno. Kadar nam grozi kaj slabega, je bojazen normalen pojav - povezana je z načinom, kako se naše telo pripravi na ukrepanje ob nevarnosti. V krvni obtok se izločata adrenalin in kortizon; srčni utrip se poveča, dihanje postane plitvo in hitrejše, mišice se napnejo, jetra izločajo sladkor in možgani so povsem čuječi. Kadar pa bojazen ni povezana z neko razpoznavno grožnjo ali pa je pretirano huda in traja dlje, kot bi bilo potrebno, to že pomeni klinično motnjo, ki je izčrpljujoča in moteča.

Poznamo veliko različnih motenj tesnobnosti. Mednje štejemo fobije (strah pred določenimi situacijami, npr. zaprtimi prostori, ali strah pred določenimi stvarmi, npr. žuželkami); panične napade (nenaden pojav skrajnega strahu ali napetosti brez jasnega vzroka); obsesivno-kompulzivno vedenje (nenehne, nerazumske misli, npr. smrtni strah pred okužbo ali vedenje stalnega ponavljanja, npr. preverjanja, ali so vrata res zaprta); post-travmatsko stresno motnjo (dolgotrajna tesnoba po travmatskem dogodku); in pa generalizirana - ali »prosto lebdeča« - bojazen (nerazložljiv občutek zaskrbljenosti, ki lahko traja mesece).

Z vidika resnosti so tesnobne motnje precej različne; lahko so blage ali pa človeka povsem onesposobijo. Tudi pojavnost različnih motenj je različna: fobije, panični napadi in obsesivno - kompulzivno vedenje se npr. pojavljajo redkeje kot generalizirana bojazen (ki prizadene dvakrat več žensk kot moških). Motnje ponavadi zaznamo v najstniškem obdobju ali v zgodnji odrasli dobi in so precej bolj pogoste med odraslimi kot med otroki.

Nekatere oblike bojazni je zelo težko zdraviti, spet druge pa dobro odgovorijo na zdravila, psi-hoterapijo in alternativno zdravljenje. Kar zanesljivo ne pomaga, je samozdravljenje z alkoholom ali zdravili za sproščanje. Mnogi bolniki si izberejo to pot, vendar na koncu to vse skupaj še poslabša.



Vzroki anksioznosti in tesnobe

Bojazen lahko sproži povsem razpoznaven stres - npr. nesreča, smrt v družini ali izguba službe.

V takih primerih sta prilagoditev dani situaciji in čas tista, ki počasi zacelita rane, ki so posledica takih dogocikov. V drugih primerih pa je lahko stres neviden - pokopan spomin na nekaj neveselega ali strah vzbujajočega iz otroštva, ki lebdi nekje pod površjem zavestnega in svojo navzočnost kaže zgolj skozi bojazen.

Pri določenih ljudeh lahko nagnjenost k tesnobi poveča genetska danost. Študije na enojajčnih dvojčkih kažejo, da je možnost pojava tesnobe pri drugem dvojčku, kadar jo prvi že ima, kar 50-odstotna. Tudi občutljivost za določene vrste hrane lahko prispeva k tesnobi, čeprav raziskave na tem področju še potekajo in ta dejavnik še ni povsem potrjen. Poleg tega pa se lahko tesnoba pojavi tudi po nenadni prekinitvi pitja alkohola, kajenja ali uživanja drugih zdravil ali drog.



Diagnostični postopki

Prvi korak je izključitev možnosti, da bi bili simptomi tesnobnosti povezani s katero od organskih bolezni. Med stanji, ki lahko povzročajo podobne simptome kot pri tesnobi, so hipertiroidizem (predvsem ščitnične motnje); hiper ali hipokalcemija (preveč ali premalo kalcija); bolezen koronarnih arterij; tahikardija (hitro bitje srca) in druge težave s srcem. S skrbnim zdravniškim pregledom je mogoče odkriti, ali je kateri koli od opisanih stanj vzrok tesnobe.



Zdravljenje

Bojazen lahko zdravimo s konvencionalnimi zdravili, s psihoterapijo ali z mnogimi alternativnimi pristopi. Pogosto je učinkovita kombinacija konvencionalnih in alternativnih metod.



KONVENCIONALNA MEDICINA

Psihoterapija in psihoanaliza sta namenjeni razpoznavi konfliktov in drugih stresov - morda že dolgo časa zakopanih - ki so lahko prav ob koreninah tesnobe. Modifikacija vedenja - zdravljenje, ki je osredotočeno na spreminjanje vzorca vedenja - lahko bolniku pomaga, da se znebi tesnobe ali da z njo lahko živi. Kognitivno zdravljenje je namenjeno enakemu cilju, osredotoča pa se na spreminjanje načinov razmišljanja.

Zdravila se uporabljajo za omilitev simptomov tesnobe in jih velikokrat predpišejo skupaj z drugimi načini zdravljenja. Med najpogostejšimi anksiolitiki so tisti iz skupine benzodiazepinov, in sicer lorazepam, diazepam, alprazolam in klonazepam. Imajo pa tudi slabe lastnosti: benzodiazepini včasih povzročajo zaspanost, razdražljivost, omotičnost in odvisnost. Kljub temu pa so v zadnjih desetletjih v glavnem nadomestili barbiturate, ki niso nevarni le zaradi jasne povezanosti z odvisnostjo, temveč so lahko pri nekaterih samomorilnih bolnikih zelo nevarni.

Buspiron je tudi anksiolitično zdravilo. Ima sicer manj stranskih učinkov kot benzodiazepini, ne smete pa ga jemati, če imate jetrno ali ledvično okvaro. Če ga nameravate jemati med nosečnostjo ali med obdobjem dojenja, morate primernost odločitve prav tako preveriti pri svojem zdravniku.



ALTERNATIVNI NAČINI

Mnogi alternativni načini in zdravila lahko omilijo simptome tesnobe. Meditacija, vaje (zlasti aerobične vaje) in relaksacijske tehnike so med najučinkovitejšimi. Njihova uporabnost je pri posameznikih različna. Ljudje s telesnimi simptomi - npr. želodčnimi težavami ali pretiranim znojenjem - lažje izvajajo vaje, medtem ko imajo tisti z več duševnimi težavami več koristi od meditacije ali drugih oblik duhovne sprostitve.

Kitajska in ajurvedska medicina uporabljata različna zelišča, ki lahko služijo kot tonik za ves organizem in zmanjšujejo napetosti.
Nežna masaža pa skoraj vsakemu človeku pomaga, da se sprosti.



AKUPRESURA

Obstaja veliko število akupresurnih točk, ki naj bi pomirile vse telo in sprostile duha. Učinkovitost pritiskanja določenih točk pa naj bi bila odvisna od prvotnih vzrokov za nastanek tesnobe.



AKUPUNKTURA

Koristijo lahko tudi tedenska zdravljenja z akupunkturo - prilagojena glede na vzrok tesnobe.

Posvetujte se z akupunkturistom, ki ima izkušnje z zdravljenjem duševnih motenj.



AROMATERAPIJA

Aromaterapija naj bi bila zelo učinkovita pri tesnobi. Poskusite z eteričnim oljem sivke, jasmina ali modre kamilice. Kapljico ali dve kanite na robček in vdihavajte ali pa dajte olja v inhalator na paro ali v parno kopel. Lahko pa si vtrete kapljico eteričnega olja v sence.



BACHOVA CVETNA ZDRAVILA

Na prehodu v 20. stoletje je britanski bakteriolog in homeopat Edward Bach uporabil to vrsto zdravilstva za zdravljenje različnih duševnih stanj. Vsega skupaj je 38 zdravilnih snovi, od katerih je vsaka specifična za določeno čustveno stanje. Zdravila so v obliki tekočine in jih pripravijo z ožemanjem cvetlic, ki jih pustijo več ur namakati v skledi na soncu. Tak postopek sprošča energijo cvetlic v vodo. Bachova zdravila lahko kupite v lekarnah in nekaterih trgovinah z zdravo hrano.

bachove-esence in anksioznost

Repik in trepetlika naj bi bila koristna za zdravljenje blagih in zmernih oblik tesnobe. Češnjev cvet sam pa naj bi bil uspešen pri hudih primerih ali pa ga lahko uporabljamo tudi kot del tako imenovanega rešilnega zdravila - kombinacije cvetov, priporočenih za vse vrste situacij, ki sprožijo tesnobnost, od obiska pri zobozdravniku do šoka, ki ga dobimo po avtomobilski nesreči. Kanite 1 do 10 kapljic v pijačo ali 1 kapljico neposredno na jezik. Uporabite lahko tolikokrat, kot potrebujete.



ZELIŠČA

Cvetovi kamilice (Matricaria recutita), navadne melise (Melissa officinalis) in lipe (Tilia spp) naj bi bili blagi relaksanti in pomirjevala.

 

Navadna melisa je še posebej dobra za prebavne težave, povezane s tesnobo. Čeladnica (Scutellaria lateriflora) je nekoliko močnejša, medtem ko imajo baldrijan (Valeriana officinalis), hmelj (Humulus lupulus) in pasijonka (Passiflora incarnata) celo še močnejši učinek na osrednje živčevje. Zadnje tri pomagajo pri nespečnosti in jih lahko za boljši učinek med seboj kombiniramo. Vendar pa hmelja ne smete uporabiti pri hudi depresiji, baldrijan pa moramo - če želimo, da je učinkovit - uporabiti v precej visokih odmerkih (1/2 do 1 kavni žlički tinkture). Če tesnobo spremljajo palpitacije, uporabite deteljnolistno srčnico (ieonurus cardiaca). Če pa je tesnoba povezana z visokim krvnim tlakom, uporabite skorjo brogovite (Viburnum opulus) in lipovo cvetje. Vsa zelišča pripravljamo v obliki poparka. Z vrelo vodo prelijte 1 do 3 kavne žlice posušenih zelišč ali prgišče svežih zelišč. Kuhajte 10 do 15 minut. Uživajte majhno skodelico pripravka trikrat do štirikrat dnevno.

V trgovinah z zdravo hrano pa lahko kupite tudi tinkturo iz kateregakoli zelišča, vendar upoštevajte navodila na steklenički.



HOMEOPATIJA

Kadar je tesnoba posledica nenadnega strahu ali šoka, poskusite z aconitum.

Ignatia je »zdravilo za žalost« in naj bi koristila zlasti tistim, ki so žalostni zaradi nenadne izgube.

homeopatija_in_anksioznost

Gelsemium priporočajo za tesnobo, ki jo predvidevamo v naprej, in za strah pred nastopom ali za agorafobijo (strah pred javnimi prostori). Če se nobeno od teh zdravil ne izkaže za uspešno, poiščite nasvet pri izkušenem homeopatu. Izurjen praktik vam lahko predpiše mešanico, katere sestavine in jakost so za vašo tesnobo primernejše.



MEDICINA DUHA IN TELESA

Veliko število različnih vrst zdravljenja duše/telesa lahko omili tesnobnost. Ključnega pomena je, da najdete eno ali dve, ki vam najbolj ustrezata, in ju potem stalno uporabljate. Med najkoristnejšimi tehnikami meditacije in sproščanja so progresivna mišična relaksacija, avtogeni trening, sprostitveni odgovor, transcendentalna meditacija in vaje orientalskih tehnik, na primer joga, taj či in či-gong.

Za najboljše rezultate morate meditacijo in relaksacijske tehnike uporabljati vsak dan, včasih celo dvakrat dnevno. Ker tesnobo skoraj vedno spremlja plitvo dihanje, so zelo koristne vaje globokega dihanja.

Skoraj nemogoče je, da bi se vas polotila tesnoba, če dihate globoko in počasi. Poskusite dihati, kot priporoča tehnika joge: lezite na hrbet na udobnem mestu. Skozi nos počasi vdihnite, uporabite svojo prepono, da vdihnete zrak v svoja pljuča, in pustite, da se vam trebuh raztegne. Na trebuh tik pod popkom položite dlan, da se prepričate, ali se trebuh res premika s prepono. Ko se trebuh povsem raztegne, nadaljujte z vdihavanjem, kolikor je le mogoče. Ko izdihnete, obrnite postopek: stisnite trebuh, ko počasi popolnoma izdihnete. To ponovite nekajkrat.

Terapevtski dotik (pri katerem ne uporabimo neposrednega dotika) je še posebej koristen za bolnike, ki so priklenjeni na posteljo, in pri tistih kroničnih boleznih ali poškodbah, pri katerih so bolniki preobčutljivi za neposreden dotik. Poleg omilitve tesnobe terapevtski dotik tudi zmanjšuje bolečino. Pokličite bolnišnico in se pozanimajte, kateri terapevt se ukvarja z njim.



EEG biofeedback se uporablja za ponovno uvajanje miselnih vzrocev in je lahko še posebej koristen za stanja, pri katerih se kombinirajo telesni in duševni simptomi — npr. pri tesnobi. Bolnik v nizu postopkov skupaj s terapevtom opazuje lastne vzorce možganske aktivnosti na elektro-encefalografu in se postopno uči, kako nadzirati te vzorce. Terapevti ocenjujejo, da postane bolnik po približno ducatu takih postopkov sposoben, da nadzoruje svojo možgansko aktivnost brez terapevtove pomoči ali gledanja na EEG napravo.

Hipnoterapija je priporočljiva za specifične fobije, kakršne so strah pred letenjem, strah pred nastopi ali strah pred izpiti in športnimi nastopi. Pomaga pa tudi pri splošni tesnobnosti. Otroci in mladostniki se naučijo tehnike samohipnoze dosti hitreje kot odrasli, morda zato, ker so tako navajeni uporabljati svojo domišljijo. Hipnoza ni nekaj čarovniškega ali neugodnega, pri čemer bi morali biti prepuščeni zgolj le hipnotizerju - nasprotno, to je vrsta koncentracije. Vse vrste hipnoze so pravzaprav samohipnoza, hipnotizer je prisoten le za to, da nas nauči, kako najbolje uporabiti to tehniko. Učinek hipnoterapije lahko še okrepimo, če jo uporabljamo skupaj z bio- feedbackom.



DOMAČA ZDRAVILA 

  • Vsakodnevne vaje so lahko eno od najučinkovitejših vrst zdravljenja simptomov tesnobe. Če ugotovite, da vam razgibavanje koristi, se prisilite in pojdite na kratek sprehod ali izvajajte športno dejavnost, ki vas najbolj veseli.
  • Koristijo vam lahko dodatki magnezija, še zlasti, če trpite zaradi mišičnih krčev. Ne jemljite ga več kot 300 mg trikrat dnevno; preveč magnezija lahko sproži drisko.
  • Izogibajte se alkoholu in zmanjšajte ali izključite iz prehrane sladkor in kofein.
  • Uredite si preveč buren urnik in se omejite le na bistvena opravila ter se poskušajte izogniti tistim, ki vas ne sproščajo.
  • Če začnete prehitro dihati, izdihnite zrak v plastično vrečko in potem vdihavajte zrak iz vrečke. S tem boste povečali vsebnost ogljikovega dioksida v vdihanem zraku, kar lahko zmanjša potrebo po hiperventilaciji. Vdihavanje iz vrečke vam bo pomagalo omiliti morebitno omotico ali mravljinčenje.



Psiha in živci in povezane težave

Sedež duše, "duševnosti" so nekoč videli v srcu ali pa v želodčno črevesnem območju. Zaradi tega še danes rečemo: "to mi je zelo pri srcu" ali "tega imam v želodcu".  

Psiho posameznika, njegov karakter so si v srednjem veku razlagali kot individualno mešanico štirih telesnih sokov. Tako je nauk o štirih telesnih sokovih poleg telesnega stanja vključeval tudi področje psihologije. Izhajajoč iz štirih osnovnih elementov: vode, zraka, ognja in zemlje in človekovih štirih telesnih sokov: sluzi (smrklja), krvi, rumenega in črnega žolča, so razvili štiri osnovne tipe psihe, ki v nekaterih pogledih veljajo še danes:

Vzkipljiv karakter; ki se hitro spet pomiri, je koleriku dominira rumeni žolč jeter, ki je vroč in suši. Zaradi tega je to tip visokega krvnega tlaka.

Črni žolč vranice je hladen in zaznamuje melanholika. Nagnjen je k zlovolji in maščevalnosti vendar tudi globoko razmišlja, lahko postane genialni umetnik ali znanstvenik. Lahko pa je tudi načrtovalec groznih zločinov.

Pri flegmatiku dominira vodena, hladna sluz, ki jo po srednjeveški predstavi tvorijo možgani. Rad spi in komajda razvije lastno iniciativo.

Sangvinik, ki ga določa kri, predstavlja uravnovešenega tipa, ki ga ni tako lahko vreči iz tira, je družaben in vesel. Ljubi glasbo in telesno ter ročno dejavnost.



Psiha iz današnjega stališča

Ko se je akademska medicina v 19. stoletju ločila od nauka o štirih sokovih, ji je grozila »izguba duše«. Telo so pojmovali kot čisto biološki »stroj«, katerega posamične dele lahko popraviš kot pri avtu. (to je predstava, ki jo imajo nekateri medicinci in pacienti na žalost še danes.) Nasprotno pa nekateri menijo, da duša leži v genih, kar povzroča razumljiv strah pred humano genetiko. Toda osebnost prav tako malo »stanuje« samo v »genih« kot v »srcu« ali v epifizi, kot je že v 17. stoletju predpostavljal pomembni znanstvenik in filozof Rene Descartes: »življenjske moči« naj bi vodile telo kot stroj in obratno naj bi z njimi upravljali sokovi in občutki.

Moderna medicina in naravoznanost ne vesta, kaj psiha in duša v resnici sta. Tako na strokovnem področju psihiatrije že od njenih začetkov ostaja sporno vprašanje, kako nastanejo psihična obolenja, kot je npr. depresija. Nekateri domnevajo, da so vzrok spremembe v možganih. Z novimi rezultati raziskovanj so dobili nov zagon. Ti dokazujejo, da se pri psihično bolnih določene biokemične substance (npr. dopamin in serotonin) v svoji presnovi v možganih spremenijo.

Tudi specifična zdravila kažejo na udeležbo biokemičnih substanc pri zdravi ali bolni psihi. Drugi menijo, da na funkcijo možganov in psihe vpliva višja raven in se sklicujejo na to, da morajo tudi biokemične abnormalnosti imeti nek vzrok, ki je spet odvisen od telesnega stanja in socialnega obnašanja. Neznosen stres (npr. strah) predisponira psihična ali psihosomatska obolenja. Vplivi okolja, npr. pomanjkanje svetlobe, lahko določena depresivna nerazpoloženja bistveno povečajo.



Možgani in živčni sistem

Po sodobnem znanju vodi misli, občutke in ustrezne telesne reakcije centralni živčni sistem. Sestavljen je iz možganov in hrbtenjače. Danes smo o tem natančno poučeni zaradi preiskav in opazovanj pri poškodbah možganov. Čisto spredaj v čelnem polu - področje, ki ga ima samo človek, sta vodeni samozavest in fantazija, pa tudi moralne pobude. Za tem leži govorni in pod njim slušni center. Nad njim se nahaja center za motoriko, ki vodi gibanje telesa, za njim meji na center za telesne občutke. Tukaj se zbirajo informacije o temperaturi, tlaku in bolečini. Za tem deluje naš osebni »računski center«. Izračuna nam na primer orientacijo, da občutek za desno in levo ali zgoraj in spodaj. Čisto zadaj, v tako imenovanem zatilnem režnju, sta končno povezana optično spoznavanje in spomin. Limbični sistem, ki ima zelo stare razvojno-zgodovinske strukture, ima izjemen pomen pri vodenju vegetativnih in hormonskih procesov. Od tukaj izhajajo občutki kot so ljubezen, strah in jeza ter prirojena instink-tivna dejanja. Na limbični sistem vplivajo center za vonj in vid ter hormoni, ki delno pridejo od epifize.

Preko živcev so možgani povezani s celim telesom. Pri tem obstajata dva ločena sistema: hoten in nehoten. Hoteni sistem vodi naša zavest, tukaj naša zavest preko motoričnega centra v možganih koordinira naše mišične gibe, da na primer lahko primemo ali tečemo. Nehoteni sistem deluje brez direktnega učinkovanja naše volje. Preko njega se na primer ureja krvni tlak. Tudi prebavni sistem deluje brez naše volje. Ta nehoteni sistem se imenuje tudi vegetativni živčni sistem; anatomsko in funkcionalno je popolnoma ločen od hotenega sistema in lahko zaradi tega popolnoma deluje tudi med spanjem. Nehoteni ali vegetativni sistem je podrejen kompliciranemu mehanizmu pravil: eden od obeh glavnih povezkov vegetativnega živčnega sistema je simpatikus. Če se napenjamo ali zaidemo v nevarno situacijo se »alarmira« simpatikus. Nato srce hitreje in močneje bije, dihanje je hitrejše in rezervna kri v vranici gre v pogon, pri tem telo dobi več kisika. Izločanje stresnega hormona adrenalina iz nadledvične žleze povzroči nadaljnje aktiviranje simpatikusa. Tako lahko obvladujemo težke situacije. Simpatikus se »vključi« tudi pri močnih čustvih, npr. jezi, strahu in razburjenju.

Drugi povezek vegetativnega živčnega sistema je parasimpatikus. Sem spada vagus. Odgovoren je za mir in spanje in deluje kot nasprotni pol simpatikusu. Srčni utrip in dihanje se upočasnita. Arterije v rokah in nogah se zožijo, kri teče k notranjim organom, s čimer je preskrbljen prebavni trakt in lahko opravlja svojo funkcijo. (Zaradi tega smo siti manj aktivni).



Psihosomatska obolenja

Kadar govorimo o »psihosomatskih obolenjih« večkrat nastane vtis, da je to le izraz za nekaj, za kar resnične razmere niso znane. Dejansko ta pojem kaže na odnos med psiho in telesom (somo). Torej gre za obolenje, ki ga ni moč razložiti z nekim vidnim ali izmerljivim defektom organa. Dolgoročno pa duševna obolenja vplivajo na organe. Z drugimi besedami: »Duša« očitno lahko zboli in lahko prizadene organe, tako kot lahko obratno, organske bolezni vplivajo na dušo, da zboli. Kljub velikemu pomenu možganov in psihe, ali pa ravno zaradi tega, so motnje na tem področju veliko bolj tabuizirane, kot »običajne« telesne bolezni. Poleg tega jih najprej ne zaznamo ali jih ne spoznamo pravilno. To velja že za nespečnost, ki je največkrat ne obravnavamo kot bolezen ali kot povzročitelja bolezni. Pri tem je moteno spanje najpogostejše napačno psihosomatsko vodenje, iz katerega lahko nastanejo zelo resne bolezni, če traja daljši čas.



Nespečnost in nervoza

V srednjeveških rokopisih najdemo odlomke o pravilnem nočnem počitku, o odnosu do menjave počitka in budnega stanja, o pomiritvi, torej o »spalni higieni«, kot to imenujemo danes. Vendar so že takrat razmišljali tudi o razlogih, ki vplivajo na spanec ali ga preprečujejo. Tako kot narava sledi menjavi letnih časov in ritmu noči, jutra in spet noči, tako ima tudi človek notranjo uro, ki ji mora slediti, da bi ostal trajno zdrav.

Benedikt iz Nursije je v svojih redovnih pravilih razdelil dan in celo leto na točno določene dele. Mnogim se to zdi predrzno, vendar je bil njegov cilj optimalni izkoristek, ne da bi pri tem posameznika preobremenili. Tako je nastala fiksno določena menjava med razmišljanjem in molitvijo ter delom, obroki in počitkom. V starem nauku o zdravju, ki izhaja od Sirijca in krščanskega meniha Ibn Butlana (10. stoletje po Kr.), je navedeno, da naj bi človek osem ur počival. Spanec učinkuje toplo in vlažno. Toplo in vlažno sta kvaliteti krvi. To so tudi lastnosti sangvinikov, uravnovešenega karakterja, ki je na vesel način popolnoma zadovoljen s sabo in s svetom - in prav to bi morali s spancem doseči. Besede »nespečnost« v srednjem veku še ni bilo. Takrat so govorili o »nepravičnem budnem stanju«, o budnem stanju ob nepravem času. 



Vzroki in simptomi

Notranja ura človeka je s fazami svetlobe in teme nastavljena na 24-urni ritem. Moderna raziskovanja spanja izhajajo iz tega, da vsak človek potrebuje najmanj pet ur spanja, da se organizem lahko odpočije. Če gledamo dolgoročno, potrebuje celo več. Nespečnost nastopa pri različnih boleznih, ki jih pogosto težko ugotovimo. Prehrana in način življenja, težka bolezen, določena zdravila, bolečine, celo slaba vzmetnica - vse to lahko povzroči motnje spanja. Največkrat pa je nespečnost posledica notranje napetosti, strahu ali depresije. Pogost razlog za nespečnost so nervozne težave, ki jih pozna vsakdo, ki je že kdaj imel tremo pred nastopom ali pred izpitom.

Nekateri ljudje na težke situacije reagirajo ekstremno. Izgubijo glas, roke se jim tresejo, potijo se, hitro se razburijo in pogosto hitijo. Po eni strani se počutijo hitro utrujeni, po drugi pa je njihov spanec pogosto moten. Razlog je v pretirani reakciji živčnega sistema, kar označujemo z »vegetativno distonijo«. Pri tem gre za neravnotežje vegetativnega sistema, ki največkrat nastane v povezavi s stresom. Posledice so lahko želodčno-črevesne motnje, težave s srcem in krvotokom, močno potenje ali pa tudi iritacije kože.



Strategije zdravljenja

1. Napitki za pomirjanje: zeliščni čaji, ki jih pijemo preko dneva ali pa tudi pred spanjem, pomirjajo in so dobra sredstva proti nespečnosti. Za nekatere je alkoholni napitek idealno uspavalno sredstvo. Alkoholni »večerni napitek« lahko dejansko pomaga, da zaspimo, ne pa, da se naspimo.

Nasprotno: kdor je pogosto že po nekaj urah spanja ponovno buden v postelji, bi se moral odpovedal alkoholu, kajti organizem mora predelati na novo dovedene strupe in je po zaužitju alkohola ponovno aktiviran.

2. Točno določeni večerni rituali: Dejansko učinkujejo proti motnjam spanja - ne samo pri otrocih. Večerni oz. nočni sprehod pomaga, da še enkrat premislimo o dogodkih dneva in odložimo probleme, lahko je to tudi lahen tek. Primerna je tudi večerno razmišljanje, meditacija ali celo molitev.

3. Tehnike sprostitve: Za sprostitev pomagajo tehnike, kot so dihalne vaje, meditacija ali avtogeni trening.

4. Kopeli: Mnoge zdravilne rastline so primerne tudi za kopalno terapijo, predvsem tiste, ki vsebujejo visok delež eteričnih olj. Dokazano je, da učinkovine skozi kožo in z dihanjem pridejo v telo. Vonj eteričnih olj draži živce za vonj v nosu. Ta dražljaj se prenese na center za vodenje in od tam vpliva na presnovo v celem telesu.



Katere zdravilne rastline pomagajo?

Baldrijan se je izkazal kot prvovrstna rastlinska pomoč pri nespečnosti. Baldrijan pomirja, ne da bi narkotiziral, kot se to dogaja pri kemičnih uspavalih. Če gledamo natančno, baldrijanova korenina ni uspavalo, temveč pomirjevalo, »sredstvo za izravnavanje«. Učinkovine baldrijana, eterična olja, valepotriati in valerenska kislina, vplivajo na aktivnost presnove živčnih celic. Po najnovejših raziskavah vpliva baldrijan na iste receptorje kot kava. Zaradi tega lahko baldrijan nevtralizira vzpodbudni učinek kave.

  • Učinek baldrijana lahko okrepimo z dodatkom hmeljevih storžkov (hmeljevi cvetovi). Hmeljevi storžki vsebujejo grenčine humulon in lupulon, iz katerih med skladiščenjem nastane metilbutenol, snov ki deluje zelo pomirjujoče.
  • Zelo cenjeno sredstvo samostanskega zdravilstva so melisni listi. Kot zdravilno in pomirjujoče sredstvo vsebujejo eterično olje s citronelalom, citralom, kariofilenom in drugimi terpeni ter čreslovine in flavonoide.

Pasijonka združuje malo manj izrazite učinke listov gloga, ki krepijo srce in pomirjujoče korenine baldrijana in repuha, ki sproščata krče. Izkazala se je pri lažjih oblikah nervoznega nemira, motnjah spanja in nervoznih težavah s srcem. Njene pomembne učinkovine so flavonoidi, derivati kumarina in maltol.

Šele v srednjem veku so odkrili učinek sivke, ki pomirja in krepi spanec. Vsebuje eterična olja in čreslovine.

Motnje v spanju spadajo h klasični sliki depresije. Zaradi tega moramo tukaj še posebno navesti šentjanževko. Verjetno je pri antidepresivnem učinku udeleženih več učinkovin. Rdeče barvilo hipericin po možnosti zvišuje občutljivost organizma na svetlobo in na ta način indirektno zavira izločanje melatonina, enega od hormonov, ki ga tvori epifiza. Melatonin se tvori posebno pozimi, pri daljših obdobjih teme. Ce pride do stalne povečane produkcije melatonina, lahko nastanejo resne depresije.



Preizkušene uporabe

Proti nespečnosti in nervozi uporabljamo pomirjujoče in sproščujoče zdravilne rastline in zelišča, v glavnem v obliki čajev ali kot dodatke kopelim.



1. Čaji

Baldrijanova korenina

Priprava čaja: Priprava čaja iz baldrijanove korenine zahteva nekaj časa: 2 čajni žlički zdrobljene korenine prelijemo z 1 skodelico mrzle vode, pustimo stati najmanj 12 ur precedimo in malo segrejemo. Pri kronični nespečnosti moramo piti več skodelic preko dneva, da bi dosegli opazen učinek. Preko dneva ostanemo vseeno delovno učinkoviti.

Nasvet: Baldrijan ima neprijeten vonj in okus in ga zaradi tega ne prenašajo vsi v obliki čaja. Na tržišču pa so dražeji, kapsule in tablete, ki so nevtralnega okusa in vsebujejo standardizirane ekstrakte.



Baldrijanova korenina in hmeljevi storžki

Da bi učinek optimirali, zelo pogosto kombiniramo baldrijanovo korenino s hmeljevimi storžki.

Priprava čaja: Baldrijanov čaj pripravimo, kot je opisano zgoraj, najbolje je, če ga pustimo stati preko noči, potem prelijemo 1 čajno žličko hmeljevih storžkov z vročo vodo, pustimo 10 minut in precedimo. Baldrijanov čaj zmešamo s hmeljevi m čajem.



Melisni listi in olje

Melisni listi in olje pomirjajo (in istočasno krepijo prebavo). Najučinkovitejše je, če uporabimo liste ter čisto eterično olje, ker je vsebnost olja v listih samo med 0,05 do 0,8 % (eterično melisno olje pridobivajo iz cele rastline z vodno-parno destilacijo). Vsekakor pa je melisino olje zelo drago).

Priprava čaja: 2 zvrhani čajni žlički melisnih listov prelijemo z 1 skodelico vroče vode, pustimo 10 minut in precedimo.

Nasvet: Tako kot pri baldrijanu ni dovolj, da spijemo samo 1 skodelico pred spanjem, je tudi pri melisi veliko bolje, če spijemo več skodelic preko dneva.



Sivkini cvetovi

Priprava čaja: 2 čajni žlički sivkinih cvetov prelijemo z 1 skodelico vroče vode, pustimo 10 minut in precedimo. Pred spanjem spijemo 2 skodelici.



Šentjanževka

Priprava čaja: 2 zvrhani čajni žlički prelijemo z 1 skodelico vode, pokrito kuhamo 20 minut in občasno premešamo in precedimo. Zjutraj in zvečer spijemo 1 do 2 skodelici sveže pripravljenega čaja. Učinek nastopi šele po dveh do štirih tednih.

Alternativno: Šentjanževka je na razpolago tudi v obliki gotovih preparatov iz lekarne (kapsule, dražeji ali sok), kar zagotavlja natančno koncentracijo učinkovin. Opozorilo: V času terapije z gotovimi preparati se moramo izogibati intenzivnemu sončnemu žarčenju.



Čajna mešanica

Sestava: 25 g zeli pasijonke, 30 g melisnih listov, 35 g baldrijanove korenine ter 10 g sivkinih cvetov.

Priprava čaja: 1 zvrhano čajno žličko čajne mešanice prelijemo z 1 skodelico vroče vode, kuhamo pokrito 20 minut, ohladimo in precedimo. Dnevno spijemo do 5 skodelic (zvečer 2 do 3 skodelice).



Čajna mešanica pri NERVOZNI NESPEČNOSTI

Kdor trpi zaradi nespečnosti, mu lahko pomaga naslednja čajna mešanica. 2 čajni žlički baldrijanove korenine prelijemo z 1 skodelico mrzle vode, pustimo 12 ur in precedimo.

Pripravimo čaj iz naslednje čajne mešanice: 20 g hmeljevih storžkov ter 30 g metinih listov, 30 g melisnih listov, 10 g sivkinih cvetov, 10 g cvetov pomaranče. 2 čajni žlički te čajne mešanice prelijemo z 1 skodelico vroče vode, čaj naj stoji 10 minut, nato ga precedimo in zmešamo z baldrijanovim čajem. Ta čaj pijemo zve- čer preden gremo spat.



2. Kopeli

Kopeli z zdravilnimi zelišči pomirjajo in krepijo spanec. Prijetna utrujenost, ki jo občutimo pri kopanju, nas sprosti. Pomembno je da je odmerek pravilen in sicer 1 čajna žlička eteričnega olja ter 2 do 4 jedilne žlice rastlinskega olja (npr. mandljevo ali pa tudi olje pšeničnih kalčkov) na 100 L vode za kopel, s primernim in pravilno odmerjenim emulgatorjem, kot je na razpolago v običajnih trgovskih kopelih za pomirjanje. Vendar tudi naravni emulgatorji omogočajo, da se rastlinska olja enakomerno razdelijo v vodi, tako da olje ne plava samo na površini vode in v koncentrirani obliki lahko celo povzroči draženje kože. Najbolje je če uporabimo stepen rumenjak, smetano ali mleko in med, ki ga zmešamo z eteričnim oljem.



Melisni listi in olje

Dodatek kopeli: 20 g melisnih listov prelijemo z 1/2 L vrele vode, pustimo 10 minut, precedimo in damo v vodo za kopel, ki ima 37 do 39 °C. Kopati se moramo najmanj 15 do 20 minut.

Alternativno: 1 čajno žličko melisnega olja zmešamo s 150 mg smetane (za emulgator) in damo v vodo za kopel.



Sivkino olje in cvetovi

Dodatek kopeli: Za polno kopel zmešamo 2 rumenjaka, 1 kozarec smetane (ali mleka), 2 jedilni žlici medu, 3 do 4 jedilne žlice soli in 1 čajno žličko sivkinega olja in damo v 37 do 38 oC toplo vodo za kopel. Kopati se moramo najmanj 20 minut, tako da lahko eterična olja skozi kožo prodrejo v organizem.

Alternativno: 100 g sivkinih cvetov prelijemo z 2 L vroče vode, pustimo 5 minut, precedimo in damo v 37 do 38 oC toplo vodo za kopel. Tudi tukaj velja, da se moramo kopati najmanj 20 minut, da lahko eterična olja skozi kožo prodrejo v organizem.



3. Blazine za spanje z zdravilnimi zelišči

Hmeljevi storžki

Uporaba: Za blazino iz hmeljevi h storžkov napolnimo bombažno blazinico s hmeljevimi storžki in damo poleg blazine ali na običajno blazino za spanje. Vdihavamo eterična olja, ki skrbijo za zdrav spanec. Blazinica je učinkovita en teden, potem jo moramo ponovno napolniti.



Stanja strahu

Konrad iz Megenberga razlaga strah z nasprotjem vročega in mrzlega, s termičnim principom vede o štirih telesnih sokovih. Pri tem se naslanja na opazovanje, da so živali, ki imajo v primerjavi s telesom razmeoma veliko srce, bolj plašne in se prej prestrašijo. Konrad iz Megenberga je menil, da je to zaradi tega, ker naravna vročina relativno velikega srca ne more popolnoma izpolniti s toploto, mraz pa povzroča strah. Jeleni, osli in zajci, ki imajo v odnosu do telesa sorazmerno bolj voluminozno srce, so bolj plašljivi kot druge živali, ki so po naravi bolj hladne.

strah_anksioznost

Čeprav Konrad iz Megenberga iz svojih opazovanj velikega srca pri živalih, ki bežijo, napačno sklepa, je misel o odnosu med mrazom in strahom tudi za nas zanimiva. Pot strahu je mrzel pot! S toploto izpolnjeno telo optimalno oskrbuje vse organe in s tem povzroča dobro počutje.



Razlogi in simptomi

S stanji strahu označujemo prekomerni strah, ki ga z razumom ne moremo podoživeti. Obstaja veliko oblik motenj. Takpšne, ki nastanejo v določenih situacijah, npr.: klavstrofobija, pa tudi druge ki niso vezane na določen povod ali predmet. Poleg teka nastopajo stanja strahu v povezavi s klimakterijem, zaradi prekomerne vegetativne razdražljivosti in telesne napetosti. Kažejo se v obliki potenja, suhih ust, hitrega bitja srca, želodčno-črevesnih težav, prehitrega dihanja, nespečnosti, trepetanja ali glavobola in stalnega nemira. Nekateri ljudje trpijo zaradi napadov panike, epizod intenzivnega strahu, ki jih jasno lahko razmejimo. Simptomi nastopijo nenadoma in lahko v nekaj minutah dosežejo maksimum.

Strah pogosto povzročajo »priučeni« vzorci obnašanja. To pomeni, da se »navadimo« prekomerne reakcije na določeno situacijo. Teh »navad« pa se lahko z vajami spet »odvadimo«. Znan primer za to je pisatelj Johann Wolfgang Goethe, ki se je z dosledno vajo odvadil strahu pred višino. Njavečkrat pa je potrebna strokovna pomoč. 



Strategije zdravljenja

1. Pomiritev: Če nekdo trpi zaradi strahu, je zelo pomembna bližina sočloveka, pogosto pomaga že razgovor. Lažja ali tudi srednja stanja strahu lahko z zdravilnimi rastlinami dlje časa dobro zdravimo, še posebno stanja strahu, ki so povezana s klimakterijskimi težavami.

2. Sprostitev: Napade panike lahko uspešno premagamo s tehniko dihanja: počasi vdihnemo in štejemo do štiri, zadržimo dih in štejemo do štiri, počasi izdihnemo in štejemo do štiri. Naredimo premor in spet štejemo do štiri. To ponavljamo tako dolgo, da napad panike mine.

3. Izključitev resne duševne motnje: Razčistiti moramo, da stanja strahu ne povzročajo organske ali težke duševne motnje. Obvezno mora o tem podati mnenje zdravnik ali psiholog.



Katere zdravilne rastline pomagajo?

  • Baldrijana ne uporabljamo samo pri nervozi in motnjah spanja, temveč tudi pri stanjih strahu. S svojimi eteričnimi olji, vale- potriati in valerensko kislino sprošča krče.
  • Pri lažjih do srednjih stanjih strahu, ki so prisotna že dlje časa, je primerna šentjanževka. Poleg antidepresivnih lastnosti, se je izkazala tudi s pomirjujočimi in sproščujočimi učinki.



Preizkušene uporabe 

Za pomiritev stanj strahu je najprimernejša uporaba čajev.



Čaji

Baldrijanova korenina

Priprava čaja: Priprava čaja iz baldrijanove korenine zahteva nekaj časa: 2 čajni žlički zdrobljene korenine prelijemo z 1 skodelico mrzle vode, pustimo stati najmanj 12 ur precedimo in malo segrejemo. Pri kronični nespečnosti moramo piti več skodelic preko dneva, da bi dosegli opazen učinek. Preko dneva ostanemo vseeno delovno učinkoviti.

Nasvet: Baldrijan ima neprijeten vonj in okus in ga zaradi tega ne prenašajo vsi v obliki čaja. Na tržišču pa so dražeji, kapsule in tablete, ki so nevtralnega okusa in vsebujejo standardizirane ekstrakte.

Šentjanževka

Priprava čaja: 1 zvrhano čajno žličko zeli šentjanževke prelijemo z 1 skodelico vrele vode, pokrito kuhamo 10 minut in precedimo. Zjutraj in zvečer spijemo 1 do 2 skodelici sveže pripravljenega čaja. Učinek nastopi šele po dveh do štirih tednih. Alternativno: Šentjanževka je na razpolago tudi v obliki gotovih preparatov iz lekarne, kar zagotavlja natančno koncentracijo učinkovin. Vzamemo trikrat na dan 1 draže.



Depresija

Melanholija (depresija) pomeni v samostanskem zdravilstvu preveč črnega žolča. Hildegard iz Bingna ugotavlja: »Črni žolč je črn, grenak, sprosti vse slabo (..) in povzroča turobnost in dvom, brez vse tolažbe, tako da človeka ne veseli nebeško življenje in nima tolažbe za zemeljsko življenje.« Nobenega dvoma, opatinja tukaj govori o srednje težki do težki depresiji.

Črn žolč je mrzel in suh in zaradi tega postavljen proti življenjskemu toplo-vlažnemu. Podobno lahko preberemo v »Elsassisches Arzneibuch«: »Morali bi tudi vedeti, kaj povzroči žalost. Žalovanje in nejevolja (nerazpoloženje) ohladita in sušita telo; shujšata ga in stisneta srce skupaj in ga zamračita; (...). Povzročita v človeku nesmisel in obup; zato se moramo žalosti izogibati. Kdor pa je obremenjen z veliko skrbi in žalosti, mora močno iskati veselje in tolažbo, tako da njegov značaj lahko prenese žalost, v kolikor se mu lahko s častnim veseljem in tolažbo povrne moč in dobra volja.

Opozorilo: V času terapije z gotovimi preparati se moramo izogibati intenzivnemu sončnemu žarčenju.



Vzroki in simptomi

Pobitost, brezvoljnost, nezainteresiranost in pasivnost, te občutke pozna vsakdo, ki je že kdaj »vstal z levo nogo«. Tudi slaba koncentracija ali lažja utrujenost nikomur ni tuja. Komajda komu ostanejo prihranjena depresivna obdobja, pa naj bo to zaradi izgube človeka, ki mu je blizu ali zaradi drugih usodnih dogodkov. To pa še ne pomeni, da gre za težko endogeno depresijo, bolezen, ki je pogosto dedna. Ker ta čustvena stanja vsakdo pozna in tudi zato, ker ima veliko ljudi bojazljiv, odklonilen odnos do psihičnih obolenj, depresije prizadeti sam, pa tudi okolica, ne spozna pravočasno ali jo celo zavestno ignorira.

Po znanstveni definiciji govorimo o depresiji in ne samo o motnji počutja, če sta dlje kot 14 dni latentno prisotna najmanj dva od zgoraj navedenih simptomov in najmanj dva spremljajoča simptoma (npr.: motnja v koncentraciji, pomanjkanje občutka samozavesti, močni občutki krivde ali samoškode) ter pomanjkanje apetita in se stopnjuje obremenitev privatnih in poklicnih kontaktov. Pri nekaterih ljudeh se depresije izražajo s telesnimi težavami ali z izrazitimi stanji strahu, druge muči motorični nemir. Od števila simptomov in njihove težavnostne stopnje je odvisna določitev stopnje depresije (ali gre za lažjo, srednje težko ali močno depresijo). Depresije se lahko pojavijo kot trajajoča melanholija. Znana so tudi izmenična stanja evforije ali obupa (manično depresivno obolenje).

Nekatere depresije nastopijo pogosteje v temnejših letnih časih; govorimo o zimskih depresijah. Pozimi organizem potrebuje več spanja, ki mu ga največkrat ne privoščimo. Pri občutljivih osebah povzroči neravnotežje v presnovi melatonina, kar vpliva na razpoloženje. 



Strategije zdravljenja

1. Razsvetlitev razpoloženja: Lažje depresije lahko uspešno zdravimo z zdravilnimi zelišči samostanskega zdravilstva.

2. terapija kombinacije: Pri zimskih depresijah je smiselna kombinacija svetlobne terapije (dnevno najmanj eno uro sprehoda) in zdravljenje z zeljo šentjanževke. Oboje skupaj vpliva na presnovo melatonina. 

3. Zdrav način življenja: Poleg terapije z rastlinskimi sredstvi je pomembna tudi uravnotežena prehrana, redno gibanje ter dovolj počitka (npr. sprostitvene tehnike kot je joga).

4. Izločitev srednje težkih do težkih depresij: Pri srednje težkih depresijah lahko uživamo preparate z visokimi odmerki ekstraktov. Pri težkih depresijah so bolj ali manj prisotne misli o samomoru, za kar je potrebna zdravnikova strokovna terapija. Tudi srednje težke in dolgo trajajoče lažje depresije spadajo pod nadzor izkušenega zdravnika ali psihologa.



Katere zdravilne rastline pomagajo?

  • K prvovrstnim zdravilnim rastlinam šteje šentjanževka, ki so jo že v srednjem veku uporabljali proti »melanholiji«. Verjetno več sestavin učinkuje antidepresivno. Rdeče barvilo hipericin naj bi zviševalo občutljivost organizma na svetlobo in na ta način indirektno vpliva na izločanje melatonina. Preparati z visokimi odmerki šentjanževke lahko posebno pri svetlopoltih ljudeh povzročijo povišanje občutljivosti kože na svetlobo (fotosenzibilnost), tako da se morajo odpovedati sončenju in uporabi solarijev.
  • Pri depresijah se je izkazal tudi baldrijan, ki s svojimi eteričnimi olji, valepotriati in valerinsko kislino sprošča in pomirja.
  • Melisni listi v čaju pomirjajo in jih zato lahko uporabimo tudi pri lažjih depresijah. Vsebujejo eterično olje s citronelalom, citralom in tudi čreslovine in flavonoide.



Preizkušene uporabe 

Za zdravljenje lažjih depresij so najprimernejši čaji.

Čaji

Šentjanževka:

Priprava čaja: 1 čajno žličko šentjanževke prelijemo z 1 skodelico vrele vode, pustimo 10 minut in precedimo. Dnevno spijemo zjutraj in zvečer po 1 skodelico sveže pripravljenega čaja. Učinek nastopi šele po 2 do 4 tednih.

Baldrijanova korenina in melisni listi:

Priprava čaja: 2 čajni žlički čajne mešanice baldrijanove korenine in melisnih listov prelijemo z 1/4 L vrele vode, pokrito pustimo 15 minut in precedimo. Dnevno spijemo 3 do 5 skodelic. 

 

Vir: Priročnik samostanskega zdravilstva, Založba Arkadija

Komentirajte

Prijava na e-novice

Spremljajte naše e-novice in bodite obveščeni o ugodnostih in promocijskih bonih, s katerimi lahko prihranite.