Šolar na poti do sebe - Oblikovanje osebnosti
Pogovor naj mentor usmerja na šolsko področje, saj ima šolar tam največ nerešenih poslov.
Udeleženci naj sami ugibajo, katere osebnostne značilnosti potrebujejo, da bi jim »zrasle roke« in kaj jih ovira, da si ne znajo izboriti znanja. Zlasti naj bodo pozorni na morebitno nadomestno vedenje pri nedokončanem šolanju, a naj pravočasno uvidijo oz. spoznajo, da je znanje mogoče nadomestiti le z znanjem.
V tej delavnici naj bi se šolar oz. mladostnik učil razvojne ustvarjalnosti tudi v odnosih do odraslih, saj nima več potrebe po poslušanju, ampak po pogovarjanju. Do pubertete si želi vodenja, opore in nasvetov odraslih, potem pričakuje enakopravno izmenjavo mnenj, medsebojno empatij o in spoštovanje. Povsem demokratičen z odraslimi pa še ne zna biti, saj je še preveč nepremišljen ili nezanesljiv v postavljanju meje. Gre torej za svojevrsten odnos nadrejenosti in podrejenosti, v katerem naj bi ponovno kritično presodili pojem avtoritete, da se odnos ne bi prelevil v »pasje vedenje(top-dog, under-dog). Mentor si v sedanjih časih ne more privoščiti vzvišenega pokroviteljstva do članov skupine, ohraniti pa mora jasno mejo v odnosih z njimi, saj lahko pričakuje, da bodo njemu podrejeni nenehno preverjali njeno trdnost. Za vzdrževanje tega občutljivega ravnovesja pa potrebuje supervizijo izkušenega strokovnjaka in redna srečanja z mentorji drugih skupin (intervizijo).
V gestaltnih skupinah avtoriteto pojmujemo pretežno horizontalno, tj. enakopravno; gre za odnos med izkušenim in neizkušenim, ne za odnos med močnejšim in šibkejšim. Medsebojno spoštovanje temelji na empatiji in zaupanju, ne na ohranjanju strahu in ponižnosti. Avtoriteta izkušenega je v gestaltni skupini namenjena le uravnavanju in vzdrževanju zastavljenih nalog in ciljev, zato mora mentor odločno poseči v dogajanje vsakič, ko so ogrožene naloge in cilji.
