DEPRESIJA Spletna lekarna Žužemberk

Depresivni ljudje se večinoma počutijo žalostne, brez moči, pasivne in brez vrednosti. Vsako dejanje in odločitev sta težka; nekateri le s težavo govorijo, razmišljajo, se spominjajo in izgubijo zanimanje za dogajanje okrog njih. Marsikdo se začne bati situacij, ki jih je prej brez težav obvladoval. Pogost je tudi strah glede prihodnosti in eksistence.

Telo reagira z motnjami pri spanju, močnejšimi bolečinami v hrbtu, glavoboli ali s težavami pri prebavi; izgubita se tek in želja po spolnosti. Brezupnost, slabotnost in strah pogosto vodijo do tega, da se prizadeti umaknejo iz svojega okolja. V hujših primerih lahko pride do depresivnih blodenj, pogosta pa so razmišljanja o smrti in umiranju. Osrednja tema večkrat postane tudi samomor.
Koga lahko prizadene?
 Skoraj vsak človek je kdaj potrt in "depresiven".
Povzročitelj slabega počutja so številni in večkrat za takšno stanje sploh niso potrebna vplivna doživetja, kot so izguba dela, ločitev ali smrtni primer. Depresivno počutje lahko povzročijo telesne ali duševne pod- in preobremenitve ali pa tudi premalo sončne svetlobe pozimi.

Prehod iz teh občasnih motenj počutja na medicinske funkcijsko motene depresije je pogosto težko določljiv. Toda v nasprotju z duševnimi težavami, pri katerih se da življenje še vedno obvladovati, depresije vplivajo na vse aspekte: mišljenje, občutki in obnašanje se spremenijo, telesno zdravje popusti in normalno življenje postane nemogoče.

Strokovnjaki ločijo dve obliki:
•    endogene depresije nastanejo neodvisno od psihičnih in telesnih bolezni,
•    reaktivne depresije so "reakcija" na težave.

O depresiji, ki jo je treba zdraviti, se govori, če potrto počutje traja vsaj dva tedna in če se pojavijo naslednje točke:

•    slabo počutje je močnejše kot sicer, traja večino dneva (skoraj) vsak dan, nanj pa ne vplivajo tudi zunanje okoliščine;

•    zanimanje in veselje do aktivnosti, ki so prej prinašale zadovoljstvo, vključno s spolnostjo, se izgubijo;

•    težko se "požene motor«, prizadeti se počutijo brez moči in utrujene, včasih nimajo niti toliko energije, da bi vstali iz postelje;

•    samozavest in samozaupanje sta zelo oslabljena;
•    nadzor prevzamejo očitki samemu sebi, brez vzroka se pojavijo neprimerni in pretirani
•    razmišljanje se vedno bolj nagiba k smrti in samomoru (včasih so celo že narejeni prvi koraki v to smer);
•    prizadeti ljudje težko razmišljajo, se zberejo, spominjajo ali opravičijo;
•    prizadeti ljudje so zelo nervozni, nemirni, ne morejo mirno sedeti, ali pa se premikajo malo in bolj počasi;
•    moteno je spanje;
•    tek se izgubi ali pa postane prevelik, tako da nastane sprememba telesne teže.

Depresivni moški v nasprotju z ženskami pogosto svoje depresije izražajo z močno razdraženost jo in agresivnostjo.

Blaga depresija: prisotna sta vsaj dva od prvih treh znakov, skupno pa najmanj štirje; zelo se je treba naprezati, da se opravi nujne stvari.

Srednje težka depresija: prisotna sta vsaj dva od prvih treh znakov, skupno pa najmanj šest; znaki preprečujejo, da se opravijo nujne stvari.

Težka ali huda depresija: prisotni so prvi trije in vsaj še pet preostalih znakov; zaradi tega skoraj nikoli ni mogoče obvladovati vsakdana.

Povprečno vsakega šestega človeka enkrat v življenju doleti depresivna motnja; ženske dvakrat pogosteje kot moške. Pravo depresijo razvije 19 odstotkov žensk in 12 odstotkov moških. Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) meni, da bo ta motnja do leta 2020 postala najpogostejši vzrok za predčasno upokojitev.

Z leti se viša število depresij: depresivnih je 20 odstotkov ljudi nad 65. letom starosti, vse bolj pa depresivni postajajo tudi otroci (kar se večkrat podcenjuje).

Okoli polovica prizadetih je po prvih treh mesecih ponovno zdrava, pri četrtini lahko to traja do enega leta, 70 odstotkov prizadetih pa ima pozneje v življenju ponovna obdobja depresije.
Vzroki
 Za nastanek motenj počutja obstajajo različne teorije. Splošno se danes predvideva izmenično delovanje in vsestransko medsebojno okrepitev različnih področij. Mednje sodijo:

•    biološko genetični faktorji: v družinah z depresivnimi člani pride veliko pogosteje tudi do drugih primerov; tendenca se lahko iz generacije v generacijo še poveča;

•    telesni faktorji: v možganih depresivnih ljudi se izloča premalo serotonina in noradrenalina, ki sta odgovorna za komunikacijo živčnih celic. Obstajajo tudi bolezni, ki omogočajo depresije, kot so motnje delovanja ščitnice ali Parkinsonova bolezen. Mogoča razlaga, zakaj so ženske pogosteje depresivne, je ravnovesje hormonov. Posebej znana so depresivna počutja pred menstruacijo ali neposredno po porodu;

•    okolje: pri okoli tretjini pojavitev se depresije pojavijo po obremenjujočih življenjskih

dogodkih:
težave pri preobremenitvi v družini in poklicu, vedno pogostejši sprožile! so »burn out« ali nezadovoljstvo na delovnem mestu, sledijo finančne težave, izguba/smrt ljubljenega človeka ali nove življenjske faze (na primer pokoj);

•    predhodne izkušnje: psihološki modeli vidijo depresijo kot kožno reakcijo na predhodno naučene vzorce obnašanja. To je še posebej nevarno za ljudi, ki se ne vidijo kot aktivne oblikovalce svojega življenja, kar pojasni tudi večje število depresij pri ženskah, ki se še vedno večinoma ukvarjajo z aktivnostmi, vezanimi na navodila. Depresivni ljudje imajo že pred pojavitvijo negativno podobo sveta. Pogosto sami sebi pripisujejo krivdo, medtem ko uspehe pripisujejo sreči ali naključju. Situacije pogosto interpretirajo tako, da je za njih manj ugodno. Marsikdo je tudi orientiran na dosežke, so do sebe in se zelo zaveda odgovornosti. Pri nevrotični depresiji se predvideva, da so vzrok nerešeni psihični konflikti. Lažje oblike depresije, ki so odvisne od letnih časov, pa naj bi povzročilo ali vsaj poslabšalo pomanjkanje sončne svetlobe.

Večje tveganje, da bi prišlo do depresije, imajo:

•    samski ljudje in ljudje brez socialne podpore, na primer starejši ljudje ali pa tudi ženske, ki so v zakonu dvojno ali trojno obremenjene.

•    ljudje, pri katerih so prisotne druge psihične bolezni, kot so alkoholizem, odvisnost od drog ali motnje pri prehranjevanju; nasprotno pa tudi depresije omogočajo pojavitev teh bolezni. To je tudi vzrok za večje število depresij pri moških, ki svoje težave utapljajo v pijači.
•    tisti, ki jemljejo zdravila ali so prenehali jemanje.
Depresije oslabijo splošno imunsko obrambo.

Če ne pride do zdravljenja, obstaja velika nevarnost samomora: velik del samomorov je povezanih z depresijami. Okoli polovica ljudi v svojem Življenju vsaj enkrat poskusi storiti samomor, do 15 odstotkov prizadetih pa predčasno konča Življenje. Pri tem radikalno prevladujejo moški: pri samomoru je razmerje med moškim in žensko 4 : 1 (odstotek je posebej visok pri starejših moških), pri neuspešnih poskusih samomora pa je razmerje ravno obratno.

Vse, tudi neuspešne poskuse samomora, je treba jemati izredno resno.
Se je depresijam mogoče izogniti?
 Učinkovito sredstvo proti depresiji je redno gibanje na prostem. Pri tem delujeta dva faktorja: gibanje kot tako in dnevna svetloba. Že deset minut svetlobe dnevno ima jeseni in pozimi prijeten učinek.

Uravnovešene, aktivne in zadovoljne ljudi tudi težke življenjske okoliščine težje vržejo s tira kot tiste, ki zase menijo, da so brez moči, so samokritični, stalno nezadovoljni ali so situaciji brezmočno predani.
Vsekakor je težko preboleti udarce usode in tudi žalovanje je pomemben proces, ki mu je treba posvetiti dovolj časa. Toda če se življenje zaradi bolečega dogodka postavi pod vprašaj, je treba poiskati pomoč.
Kdor življenje pogosto vidi sivo in prazno, je pogosto žalosten ali udarca usode dolgo ne more preboleti, lahko s psihološko pomočjo poskuša doseči spremembo in s tem več veselja do življenja. Endogenim depresijam pa se zaenkrat še ne da izogniti.
Kaj lahko prizadeti sami storijo?
Že pri blagi depresiji je smiselno, da pokličete zdravnika in začnete terapijo: prej kot se zdravljenje začne, boljše so možnosti ozdravitve. Da bi blažili akutne simptome in preprečili ponovne pojavitve, se pogosto priporočijo zdravila. Ko se počutje izboljša in so uspehi terapije večji, se paraleino začne izvajati psihoterapijo, ki v akutni fazi depresije ni uspešna.
Psihoterapija. Vsaka terapijska metoda ni primerna za vsakogar; lahko mine kar nekaj časa, preden se najde prava metoda.
Kognitivna terapija obnašanja cilja na vzorce mišljenja in obnašanja, da bi spremenili negativno ocenitev realnosti in samega sebe.
Metode družinske terapije se ukvarjajo s komunikacijo znotraj družine in med družino ter s socialnim okoljem. Z globoko psihološkimi postopki pa se poskuša zaslediti predhodne duševne poškodbe in konflikte, primerne pa so terapije s pogovorom ali neverbalni postopki.
Gibanje in svetloba. Depresivni ljudje niso aktivni: pri depresijah, ki jih povzročijo letni časi, in pri lažjih depresijah lahko gibanje na prostem deluje skoraj čudežno. Poskusite z vsakodnevnim enournim sprehodom ob dnevni svetlobi.
Druga metoda, da bi imeli v mrzlih letnih časih dovolj svetlobe, je foto oziroma svetlobna terapija s posebno umetno svetlobo, ki je zelo podobna sončni. Ta svetloba ne povzroči porjavelosti.

Šentjanževka v koncentrirani obliki je dokazano učinkovito naravno zdravilo. "Naravno" ne pomeni nenevarno: šentjanževka lahko skupaj s številnimi zdravili, kot so na primer zdravila za srce, hormonska kontracepcijska sredstva ali zdravila za epilepsijo, vodi do neprijetnih nezaželenih učinkov. Zato morate biti pri uporabi izredno previdni in se prej
o tem pogovoriti z zdravnikom. Šentjanžev čaj ne deluje proti depresiji.
Ravnanje z bolnimi zaradi depresije. Pogosto družinski člani ali prijatelji pravočasno opazijo simptome depresije: če prizadeti pogosto jokajo, zjutraj ne morejo vstati ali se utapljajo v brezupnosti. Ravnanje v takšnih situacijah je lahko težko in mučno. Pomembno je, da razumete, da se prizadeti ne morejo enostavno zbrati in zboljšati situacije, ampak da imajo resno bolezen, ki jo je treba zdraviti. Prav na tem mestu lahko neposredno okolje deluje pozitivno na prizadetega človeka: da se simptome opazi in obravnava resno ter prizadete spodbuja k aktivnosti in zdravljenju. Včasih je za to treba zelo previdno ravnanje, saj prevelik pritisk in neučakanost bolezen le še poslabšata, prevelika obzirnost pa lahko pripelje do tega, da se prizadeti ne zavejo resnosti položaja in potrebe po zdravljenju.

Za kogar je situacija prezahtevna, se ne sme obotavljati ter naj poišče nasvet in podporo v specializirani ustanovi, pri zdravniku ali v skupinah za medsebojno pomoč.
Odločitve s pomočjo zdravnika
Če depresivni simptomi vplivajo na kakovost življenja, je priporočena profesionalna pomoč z zdravili - ne sme se čakati tako dolgo, da pride do misli na samomor.
Zdravila. Pri težkih depresijah je pomembno sodelovanje zdravnikov, da ugotovijo, če in katera zdravila delujejo v posameznem primeru v približno polovici primerov ne delujejo -, da bi zmanjšali število stranskih učinkov in po potrebi zamenjali vrsto zdravila.
Vsako spremembo (količine in vrste zdravila, pogostosti in časa jemanja) je treba določiti skupaj z zdravnikom.

Preden se učinek izrazi, lahko traja več tednov: če se ne pojavi izboljšanje, je treba zamenjati preparat. Tudi ko se stanje izboljša, to ne pomeni, da se jemanje lahko preneha, saj nenadno prenehanje lahko povzroči (pogosto zelo hudo) ponovno pojavitev. Za endogene depresije velja, da se terapije ne sme prekiniti.
Danes obstaja vrsta zdravil, ki ne povzročijo odvisnosti. Relativno malo stranskih učinkov imajo moderni zaviralei obnavljanja serotonina in serotonin-noradrenalina ali selektivni MAO-zaviralci. Če ti ne delujejo, je lahko vseeno smiselno, da se uporabijo starejša zdravila, in sicer triciklični in tetraciklični antidepresivi.

Pri ponavljajoči bolezni ali večji nevarnosti samomora se včasih predpiše litij ali karbamazepin. Pri litiju je potreben stalen nadzor količine v krvi, zato
da ne pride do zastrupitve. Druga redko uporabljena zdravila so valproinska kislina, oksakarbamazepin in lamotrigin.
Pri komur se dodatno pojavijo še blodnje, se poskusi zdravljenje s kombinacijo antidepresiva in nevroleptika.

Pri hujših motnjah spanja in napadih strahu je terapijo mogoče nadgraditi s sredstvi, ki preprečujejo strah (anksiolitiki), in s pomirjevali (benzodiazepini). Zaradi nevarnosti odvisnosti pa jih je treba jemati le nekaj tednov.
Dodatni ukrepi. Terapija s svetlobo lahko pri boleznih, ki so posledica letnih časov, doseže dobre učinke, pri težkih depresijah, pri katerih ne pomaga nobeno zdravilo, pa se lahko poskusi terapija z električnimi krči. Če je uspešna, jo je treba redno nadaljevati. Terapijo se izvaja pod popolno narkozo in s pomočjo sredstev, ki sprostijo mišice, da se tako blaži bolečine. Ker je včasih pogosto prihajalo do začasne izgube spomina, se danes uporablja le ena elektroda, kar manj vpliva na spomin.

Komentarji