Koristi in tveganja dodatnega vnosa joda v obdobju nosečnosti in po porodu

Jod je ključen gradnik ščitničnih hormonov, ki uravnavajo številne presnovne procese v telesu in so nujni za rast in razvoj.

Odrasla oseba naj bi dnevno zaužila okrog 150 µg joda, od katerega se približno 10 % nakopiči v ščitnici, 90 % pa se izloči z urinom. V obdobju dojenja se sicer izločanje joda z urinom in sinteza ščitničnih hormonov normalizirata, dnevno pa se do 100 µg joda izloči z mlekom. V obdobju nosečnosti in dojenja zato priporočajo dnevni vnos joda okrog 250 µg.

Neustrezna preskrba z jodom v nosečnosti in ob dojenju prestavlja tveganje za motnje v delovanju ščitnice. Zmanjšan vnos joda je lahko odraz neustreznega programa jodiranja soli, uživanja povsem neslane hrane ali uporabe izključno nejodirane soli. Povezan je z zmanjšanim delovanjem ščitnice ter golšo pri materi in plodu oziroma dojenčku. Raziskave so pokazale, da je ob zmernem ali hudem pomanjkanju joda več spontanih abortusov, večja perinatalna umrljivost in umrlljvost otrok, nizka porodna teža ter slabši nevrointelektualni razvoj, ki se v najhujši obliki lahko izrazi kot kretinizem. Ob  blagem pomanjkanju  joda nekateri opozarjajo na možnost slabšega kognitivnega in nevrološkega razvoja otroka.

Presežek joda po drugi strani predstavlja tveganje za nastanek ali poslabšanje avtoimunske bolezni ščitnice, saj jod v večjih koncentracijah lahko stimulira imunske celice in povzroči poškodbo celic. Povečan vnos joda je lahko odraz uživanja preparatov, ki vsebujejo jod (multivitamini, prehranski dodatki, morske alge), v procesu zdravstvene obravnave pa je lahko povezan z amiodaronom, rentgenskim kontrastom ali zjodnimi razkužili.

Dejstvo je, da se programi preskrbe z jodom in nadzora nad preskrbo z jodom v svetu in tudi v državah Evropske Unije zelo razlikujejo. Številne države, med njimi na primer tudi Velika Britanija, Francija, Italija, Nizozemska, Belgija ali Nemčija, nimajo vzpostavljenega obveznega programa jodiranja soli, dostop do ustreznih soli pa za velik delež prebivalcev Evropske Unije še zdaleč ni zagotovijen. Po priporočilih Svetovne zdravstvene organizacije je dodaten vnos joda pri najbolj občutljivih skupinah (nosečnice, doječe matere, otroci do 24. meseca) potreben, kadar ima manj kot 90 % gospodinjstev dostop do jodirane soli.

Za razliko od številnih drugih držav ima Slovenija že vrsto let vzpostavljen obvezen program jodiranja soli (od leta 1999 je obvezno jodiranje s 25 mg kalijevega jodida oziroma 32 mg kalijevega jodata na kilogram soli). Novejši podatki iz leta 2016 kažejo, da predstavlja ustrezno jodirana sol kar 96 % vse prodane soli. Raziskava nosečnic je leta 2011 pokazala, da imajo naše nosečnice ustrezen vnos joda. Kar 16 % pa jih je imelo zvišana ščitnična protitelesa, kar pomeni, da bi se ob morebitnem dodajanju joda tveganje za motnje delovanja ščitnice povečalo.

V Sloveniji stroka zato v obdobju nosečnosti in dojenja ne priporoča dodajanja joda pri nosečnicah, ki se normalno prehranjujejo in uporabljajo jodirano sol. Dodaten vnos joda pa je vsaj 3 mesece pred zanositvijo ter med nosečnostjo in dojenjem prlporočljiv pri ženskah, ki imajo neslano dieto ali uporabljajo izključno nejodirano sol.

Komentarji