KOLERA in ostale okužbe z bacili

Kolera je okužba tankega črevesa, ki jo povzroča bakterija Vibrio cholerae.

Bakterije kolere tvorijo toksin, ki v tankem črevesu sproži izločanje ogromnih količin tekočine, bogate s solmi in minerali. Ker so bakterije občutljive na želodčno kislino, je bolezen pogostejša pri ljudeh, ki jim le-te primanjkuje. Na področjih, kjer se kolera pogosto pojavlja (endemično), se med prebivalstvom postopoma pojavi nepopolna naravna odpornost.

Slika: kolera se pojavlja v predelih Azije, Srednjega vzhoda, Afrike in Latinske Amerike.

Kolera se prenaša z uživanjem vode, morske hrane in sploh vsake hrane, ki je onesnažena z izločki okuženih ljudi. Pojavlja se v predelih Azije, Srednjega vzhoda, Afrike in Latinske Amerike, kjer izbruhi bolezni nastopijo ponavadi v toplih mesecih leta, okužba pa je najpogostejša med otroki. V drugih delih sveta epidemije lahko izbruhnejo v kateremkoli letnem času in enako prizadenejo vse starostne skupine prebivalstva. Tudi druge vrste bakterij Vibrio lahko povzročajo okužbe pri ljudeh. Odražajo se z drisko, ki pa ni tako huda kot pri koleri.

Simptomi in diagnoza

Bolezen se pojavi od enega do tri dni po okužbi z bakterijo. Kaže se v različnih oblikah: bolnik ima lahko le blago, nezapleteno drisko, lahko pa tudi umre. Pri nekaterih okuženih se bolezen sploh ne pojavi.

Bolezen se ponavadi začne naglo, brez bolečin, s tekočimi iztrebki in z bruhanjem. V hujših primerih s tekočimi iztrebki bolnik lahko izgubi v eni uri več kot četrtino telesne tekočine, običajno pa je izguba tekočine veliko manjša. Zaradi kritične izgube vode in soli v hujših primerih nastane huda izsušenost, ki se odraža z izrazito žejo, mišičnimi krči, splošno oslabelostjo in izredno majhno tvorbo seča.

Tako obilna izguba tekočine iz tkiv povzroči udrte oči in močno nagubano kožo prstov. Če bolezni ne zdravimo, porušeno ravnotežje med prostornino krvi in naraščajočo koncentracijo soli lahko povzroči odpoved ledvic, šok in komo. Simptomi ponavadi minejo v treh do šestih dneh. V večini primerov se mikroorganizem iz telesa odstrani v dveh tednih, nekateri bolniki pa ostanejo trajni nosilci.

Diagnozo kolere lahko potrdimo z osamitvijo bakterije iz brisa danke ali iz vzorca svežega blata. Ker bakterija Vibrio cholerae ne raste v klasičnem gojišču blata, moramo zahtevati posebna gojišča za te mikroorganizme.

Preprečevanje in zdravljenje

Osnovna ukrepa za iztrebljanje kolere sta čiščenje vodnih zbiralnikov in pravilno odstranjevanje človeških odplak. Uporabljamo le prekuhano vodo in ne uživamo slabo kuhane zelenjave ali premalo kuhanih rib in školjk. Cepivo proti koleri le delno zaščiti pred okužbo, zato ga na splošno ne priporočamo. Pravočasno jemanje antibiotika tetraciklina lahko prepreči prenos okužbe na ljudi, ki živijo v istem gospodinjstvu kot osebe, okužene s kolero.

Slika: hudi primeri zahtevajo hitro zdravljenje z intravenskimi tekočinami in antibiotiki.

tekočine.jpg

Bistvo zdravljenja je hitra nadomestitev izgubljenih telesnih tekočin, soli in mineralov. Hudo izsušenim bolnikom, ki ne morejo piti, tekočino nadomeščamo intravensko. Med epidemijo bolnikom lahko nadomeščamo tekočino po cevki, ki jo namestimo skozi nos v želodec. Ko smo nadomestili izgubljeno tekočino, ki je povzročila izsušenost, moramo nadomestiti še tisto tekočino, ki jo je organizem izgubil zaradi črevesnega izločanja in bruhanja. Ko bolnik ne bruha več in se mu povrne apetit, lahko začne uživati čvrsto hrano.

Zgodnje zdravljenje s tetraciklinom ali drugimi antibiotiki (predvsem ciprofloksacinom) uniči bakterije in ponavadi v 48 urah zaustavi drisko. Več kot 50 odstotkov nezdravljenih bolnikov s hudo obliko kolere umre. Smrtnost bolnikov, ki so pravočasno prejeli zadostno nadomestilo tekočine, je manj kot en odstotek.

Okužbe, ki jih povzročajo bacili

Bacili so vrsta bakterij značilne paličaste oblike. Po obliki ločimo okrogle (koki), paličaste (bacili) in spiralne bakterije (spirohete). Dokončno obliko daje bakteriji njena toga, zapletena in večplastna celična stena. Poleg razvrščanja po obliki pa večino bakterij, tudi bacile, razvrstimo še glede na obarvanje po t. i. barvanju po Gramu, ki ga uporabljamo pri laboratorijskih preiskavah. Bakterije, ki se obarvajo modro, so po Gramu pozitivne, tiste, ki se obarvajo rožnato, pa so po Gramu negativne.

Razvrstitev bakterij v po Gramu negativne in po Gramu pozitivne sovpada z določenimi značilnostmi zunanje stene bakterij, z vrsto okužb, ki jo povzročajo, in z vrstami antibiotikov, ki bakterijo uničijo.

Okužbe s po Gramu pozitivnimi bacili

V svetu bakterij so po Gramu pozitivne bakterije v manjšini. Na splošno so občutljive na penicilin in ponavadi počasi postanejo nanj odporne. Nekatere po Gramu pozitivne bakterije (npr. določeni streptokoki) lahko prodirajo globoko v tkiva, druge pa proizvajajo izjemno strupene snovi (npr. toksine Clostridi-um botulinum). Okužbe, ki jih povzročajo po Gramu pozitivni bacili, so erizipeloid, listerioza in antraks.

Značilnost po Gramu negativnih bakterij je dvojna stena, ki obdaja bakterijsko celico. Notranjo celično steno imajo vse bakterije, po Gramu negativne pa imajo še zunanjo steno, ki preprečuje, da bi določena zdravila in antibiotiki prodirali v celico. Deloma zato so po Gramu negativne bakterije na splošno odpornejše na antibiotike kot po Gramu pozitivne bakterije.

Video vsebina: Zgodba o koleri.

Zunanja stena po Gramu negativnih bakterij je bogata z molekulami, ki jih imenujemo lipopolisaharidi. Če po Gramu negativne bakterije vdrejo v krvni obtok, lahko lipopolisaharidi sprožijo verigo različnih stanj, ki vključujejo visoko telesno temperaturo in padec krvnega tlaka. Zato menimo, da so lipopolisaharidi neke vrste endotoksini.

Po Gramu negativne bakterije z lahkoto izmenjujejo genetski material (DNK) med posameznimi sevi iste vrste in celo med različnimi vrstami. To pomeni, da po Gramu negativna bakterija, ki se bodisi genetsko spremeni (mutira) bodisi sprejme genetski material, odgovoren za odpornost na antibiotike, lahko pozneje deli svojo DNK z drugim sevom bakterij, ki prav tako lahko postane odporen.

Erizipeloid

Erizipeloid (svinjska rdečica) je počasi nastajajoča okužba kože, ki jo povzroča bakterija Erysipelothrix rhusiopathiae. Čeprav Erysipelothrix rhusiopathiae prvotno raste na odmrlih in razpadlih snoveh, lahko okuži tudi mrčes, školjke, ribe, ptice in sesalce. Ljudje se ponavadi okužijo pri poškodbi na delovnem mestu, najznačilneje z vreznino pri rokovanju z živalskim materialom (npr. z mesom, perutnino, ribami, kostmi).

Simptomi in diagnoza

Teden dni po okužbi z bakterijo Erysipelothrix rhusiopathiae na mestu poškodbe nastane nad nivo kože dvignjena, vijoličasto rdeča čvrsta sprememba. Pojavijo se še srbenje, pekoč občutek in otekanje okrog prizadetega področja. Najpogostejše mesto okužbe je roka, ki jo zaradi otekanja težko uporabljamo. Prizadeto področje se počasi širi.

Ponavadi okužba izgine celo brez zdravljenja, vendar ima bolnik od dva do tri tedne bolečine v udu, tako da ga ne more uporabljati. V izjemnih primerih se okužba po krvi razširi v sklepe ali srčne zaklopke. Pri ugotavljanju diagnoze so zdravniku v pomoč simptomi in okoliščine, v katerih je prišlo do okužbe. Diagnozo lahko potrdimo s kulturo vzorca kože, ki smo ga spraskali z zunanjega roba prizadetega področja.

Zdravljenje

Okužbo lahko pozdravimo z enkratnim odmerkom penicilina, injiciranega v veno, ali z enotedenskim uživanjem eritromicina. Pri okužbi sklepov ali srčnih zaklopk je potrebno dolgotrajnejše intravensko zdravljenje z antibiotiki.

Listerioza

Listerioza je infekcijska bolezen, ki jo povzroča Listeria monocytogenes. Povzroča različne simptome - odvisno od mesta okužbe in starosti okužene osebe. Bakterije Listeria so razširjene po vsem svetu. Najdemo jih v naravi in v črevesu ptic, pajkov, rakov in sesalcev, ne pa pri človeku. Pri človeku lahko listerioza prizadene skoraj vse telesne organe. Najbolj so ji izpostavljeni novorojenčki, osebe, starejše od 70 let, in tiste z zavrtim ali okvarjenim imunskim sistemom. Večina okužb se pojavi v juliju in avgustu. Ponavadi se okužimo z uživanjem onesnaženih mlečnih izdelkov ali surove zelenjave.

Simptomi in diagnoza

Pri odraslih se listerioza najpogosteje pojavi v obliki meningitisa, to je okužbe možganskih open in open hrbtenjače (meninge). Pri 20 odstotkih obolelih nastane možganski ognojek. Meningitis se odraža z zvišano telesno temperaturo in otrplim tilnikom. Če bolnika ne zdravimo, se lahko pojavijo zmedenost, koma in smrt. Listeria lahko povzroča tudi okužbo oči, ki se kaže z rdečino in bolečino. Lahko se razširi v bezgavke, kri in možganske opne. Le redko okuži srčne zaklopke in povzroči odpoved srca.

Zdravnik na listeriozo pomisli na osnovi bolnikovih simptomov. Diagnozo potrdi laboratorijska opredelitev mikroorganizma v kulturi tkiva ali telesne tekočine. V vzorcu krvi lahko določimo tudi raven protiteles proti bakteriji Listeria.

Zdravljenje

Ampicilin je zdravilo izbora za zdravljenje listerioze. Če je bolezen prizadela srčne zaklopke, penicilinu dodamo še en antibiotik, npr. tobramicin ali gentamicin. Okužbo oči zdravimo z uživanjem eritromicina.

Antraks

Antraks (črni prišč, vranični prisad) povzroča bakterija Bacillus anthracis, ki okuži kožo, pljuča in prebavne poti. Antraks je izredno nalezljiva bolezen, ki je lahko tudi smrtna. Mirujoče bakterije (spore) lahko desetletja živijo v zemlji in v izdelkih živalskega izvora (npr. v volni). Človek se ponavadi okuži skozi kožo, lahko pa tudi z uživanjem okuženega mesa ali z vdihavanjem spor ali bakterij.

Simptomi in diagnoza

Bolezen se pojavi od dvanajst ur do pet dni po izpostavitvi bakteriji. Po okužbi kože se pojavi majhna rdečerjava pega, ki se širi in na robovih nabreka. Nastane mehurček, ki otrdi, na sredini poči, iz njega pa izteka bistra tekočina. Na mestu mehurčka nato nastane črna krasta. Na prizadetem področju lahko otečejo bezgavke, bolnik se slabo počuti, včasih toži zaradi bolečin v mišicah, glavobola, zvišane telesne temperature, slabosti in bruhanja.

Pljučni antraks nastane zaradi vdihavanja spor bakterij antraksa. Spore se razmnožujejo v bezgavkah blizu pljuč. Bezgavke se predrejo in zakrvavijo, s tem pa se okužba razširi v bližnje predele prsnega koša. Okužena tekočina se zadržuje v pljučih in v prostoru med pljuči in steno prsnega koša.

Slika: pljučni antraks nastane zaradi vdihavanja spor bakterij antraksa.

Sprva so simptomi blagi in podobni simptomom pri gripi. Nato pa se prične zviševati telesna temperatura in v nekaj dneh se pojavijo težave pri dihanju, ki jim sledita šok in koma. Nastopi lahko tudi okužba možganov in možganskih open (meningoencefelitis). Ta oblika antraksa je skoraj vedno smrtna, tudi če hitro začnemo zdravljenje.

Antraks v prebavnih poteh ni pogost. Bakterije rastejo v steni črevesa in sproščajo toksin, ki povzroča masivno krvavitev in odmrtje tkiva. Če se okužba razširi v krvni obtok, je lahko smrtna.

Pri ugotavljanju pravilne diagnoze je zdravniku v pomoč podatek o stiku bolnika z živalmi. Za diagnozo pljučnega antraksa zdravnik potrebuje vzorec izmečka za kulturo. Vendar bakterije ne moremo vedno laboratorijsko opredeliti. Včasih začnemo bolnika zdraviti že pri sumu na antraks, še pred laboratorijsko potrditvijo povzročitelja.

Preprečevanje in zdravljenje

Ljudi z velikim tveganjem za okužbo z antraksom, kot so veterinarji, laboratorijski tehniki in zaposleni v tekstilni industriji za predelovanje živalske dlake, lahko cepimo. Kožni antraks zdravimo z injekcijami penicilina ali z uživanjem tetraciklina ali eritromi-cina. Pri okužbi pljuč predpišemo penicilin v obliki injekcij intravensko. Uporabimo lahko tudi druge antibiotike. Vnetje v pljučih lahko omejimo z uporabo kortikosteroidov. Če z zdravljenjem zamujamo (ponavadi zato, ker diagnoza ni pravočasna), bo bolnik zelo verjetno umrl.

Okužbe s hemofilusom

Okužbe s hemofilusom so infekcijske bolezni, ki jih povzroča bakterija Hemophilus. Bakterije Hemophilus so v zgornjem delu dihalnih poti otrok in odraslih, vendar le redko povzročajo bolezen. Sev, ki najpogosteje povzroča bolezen, je Hemophilus influenzae.

Povzroča lahko meningitis (okužbo možganskih open in open hrbtenjače), bakteriemijo (okužbo v krvnem obtoku), septični artritis (okužbo sklepov), pljučnico, bronhitis, otitis media (okužbo srednjega ušesa), konjunktivitis (okužbo očesnih veznic), sinuzitis in akutni epiglotitis (okužbo poklopca tik nad glasilkami). Te okužbe so pogoste pri otrocih, lahko pa se pojavijo tudi pri odraslih.

Nekaj primerov po Gramu negativnih bacilov:

Bartonella
Proteus
Brucella
Providentia
Campylobacter
Pseudomonas
Enterobacter
Salmonella
Escherichia
Serratia
Francisella
Shigella
Hemophilus
Vibrio
Klebsiella
Morganella
Yersinia

Druge bakterije Hemophilus lahko povzročijo okužbe dihalnih poti, srca (endokarditis) in možganske ognojke. Hemophilus ducreyi povzroča spolno prenosljivo bolezen mehki čan-kar.A Rutinsko cepljenje proti Hemophilusu influenzae tipa B, ki pri otrocih poteka od jeseni 1999 tudi v Sloveniji, prepreči meningitis, ki ga lahko povzroča ta mikroorganizem.

Bruceloza

Bruceloza (maltska bolezen, mediteranska mrzlica) je infekcijska bolezen, ki jo povzroča bakterija Brucella. Z brucelo se lahko okužimo ob neposrednem stiku z izločki okuženih živali, s pitjem nepasteriziranega kravjega, ovčjega ali kozjega mleka ali z uživanjem mlečnih izdelkov (npr. masla in sira), ki vsebujejo žive brucele. Prenos s človeka na človeka je redek. Bolezen se najpogosteje pojavlja na podeželju, na delovnem mestu pa se lahko okužijo predelovalci mesa, veterinarji, kmetje in živinorejci.

Simptomi in zapleti

Simptomi se pojavijo od pet dni do nekaj mesecev (ponavadi dva tedna) po okužbi z bakterijo in so, vsaj v začetnem obdobju, zel0 različni. Bolezen se lahko začne nenadoma z mrzlico in zvišano telesno temperaturo, s hudim glavobolom, z bolečinami, s slabim po. čutjem in včasih z drisko. Lahko pa se začne bolj zahrbtno z zmernim slabim počutjem, bolečinami v mišicah, glavobolom in bolečinami v zatilju.

Ko bolezen napreduje, se zvečer pojavi zvišana telesna temperatura med 40° in 40,5 °C. Temperatura se počasi znižuje in se v jutranjih urah ob izrazitem potenju vrne na normalno ali skoraj normalno vrednost.

V presledkih se pojavljajoča zvišana telesna temperatura traja od enega do pet tednov. Sledi od dvo- do štirinajstdnevno obdobje lažjih simptomov bolezni ali obdobje brez njih. Nato se zvišana telesna temperatura povrne. Tak vzorec poteka bolezni se lahko pojavi le enkrat, nekateri ljudje pa imajo kronično brucelozo, pri kateri se mesece ali leta izmenjujejo obdobja zvišane temperature in izboljšanja.

Video vsebina: Bruceloza - vzroki, znaki in simptomi, diagnoza ter zdravljenje.

Temu prvemu obdobju bolezni ponavadi sledijo hudo zaprtje, izguba apetita, hujšanje, bolečine v trebuhu in sklepih, glavobol, bolečine v križu, splošna oslabelost, vzdražljivost, nespečnost, depresija in psihična nestabilnost. Pozneje se lahko povečajo bezgavke, vranica in jetra. Bolniki, pri katerih bruceloza poteka brez zapletov, ponavadi ozdravijo po dveh do treh tednih bolezni.

Zapleti so redki. Pojavi se lahko okužba srca, možganov in možganskih open, vnetje živcev, mod, žolčnika, jeter in kosti. Pri kronični brucelozi bolnik dolgo boleha, vendar je bolezen le redko smrtna.

Diagnoza

Na brucelozo zdravnik pomisli tedaj, ko je bil bolnik izpostavljen okuženim živalim ali izdelkom živalskega izvora, npr. nepasterizira-nemu mleku. Brucelozo dokažemo s pomočjo vzorca krvi ali redkeje vzorca likvorja, seča ali tkiva okužene osebe, ki ga pošljemo v laboratorij za kulturo. S krvnimi preiskavami lahko v krvi odkrijemo visoko raven protiteles proti povzročitelju.

Preprečevanje in zdravljenje

Okužbo z bakterijo Brucella lahko preprečimo tako, da ne uživamo nepasteriziranega mleka in nepravilno staranega sira. Ljudje, ki so pri delu v stiku z živalmi ali mrhovino, morajo uporabljati zaščitna očala in gumijaste rokavice ter prekriti vse rane na koži. Pri preprečevanju širjenja okužbe pomaga tudi odstranjevanje okuženih živali in cepljenje mladih zdravih živali.

Če brucelozo zdravimo le z enim antibiotikom, se bolezen pogosto ponovi. Zato velikokrat predpisujemo kombinacijo antibiotikov. Doksiciklin ali tetraciklin skupaj z injekcijo streptomicina ali gentamicina, dano enkrat dnevno, zmanjšajo tveganje za ponovitev bolezni. Otrokom, mlajšim od osem let, predpišemo trimetoprimsulfametoksazol in streptomicin ali rifampin, saj tetraciklini lahko poškodujejo zobe. V hujših primerih uporabljamo kortikosteroide, npr. prednizon. Bolnik s hudimi bolečinami v mišicah ponavadi potrebuje tudi močno zdravilo proti bolečinam, npr. kodein.

Tularemija

Tularemija (zajčja vročica) je bakterijska infekcijska bolezen, ki jo povzroča mikroorganizem Francisella tularensis.

Francisella tularensis je mikroorganizem, s katerim se okužimo z uživanjem mesa okužene živali ali z dotikom okužene živali. Bakterija prodira skozi nepoškodovano kožo. Bolezen se lahko prenaša tudi z vdihavanjem v zraku razpršenega živalskega tkiva, ki vsebuje mikroorganizem, pa tudi z vbodom okuženega klopa in podobnega mrčesa, ki sesa kri.

Okužba se najpogosteje pojavi pri lovcih, mesarjih, kmetih, krznarjih in laboratorijskih delavcih. Pozimi se ljudje ponavadi okužijo pri stiku z divjimi zajci (predvsem pri odiranju kože). Poleti pa do okužbe največkrat pride zaradi stika z okuženimi živalmi ali zaradi vboda okuženih klopov in podobnega mrčesa. Tularemija redko nastane zaradi uživanja premalo kuhanega mesa okužene živali ali pitja onesnažene vode. Prenos z osebe na osebo ni dokazan.

Oblike tularemije

Poznamo štiri oblike tularemije. Pri najpogostejši obliki bolezni (ulceroglandularna tularemija) nastanejo razjede na rokah in prstih ter otečejo bezgavke na prizadeti strani telesa. Druga oblika tularemije (okuloglandularna tularemija) prizadene oko, ki postane rdeče in oteklo, otečejo pa tudi bezgavke. Najverjetneje nastane, ko se z okuženim prstom dotaknemo očesa.

Pri tretji obliki bolezni (glandularna tularemija) otečejo bezgavke, ne tvorijo pa se razjede, zato menimo, da je vir okužbe najverjetneje zaužita bakterija. Za četrto obliko bolezni (tifusna tularemija) so značilne visoka telesna temperatura, bolečine v trebuhu in prizadetost bolnika. Če se okužba razširi v pljuča, se lahko razvije pljučnica.

Simptomi

Bolezen se začne nenadoma, v času od enega do deset dni (ponavadi od dva do štiri dni) po stiku z bakterijo. Sprva se pojavijo glavobol, mrzlica, slabost, bruhanje in zvišana telesna temperatura do 40 °C ter izrazita izčrpanost. Nastopijo huda oslabelost, ponavljajoče se mrzlice in izrazito potenje. Po 24 do 48 urah na vstopnem mestu nastane vnetni mehurček (ponavadi na prstu, roki, očesu ali na nebu v ustni votlini).

Pri glandularni in tifusni obliki tularemije ga ni opaziti. Mehurček se zagnoji, odpre in povzroči razjedo. Na rokah ali nogah se ponavadi pojavi le ena razjeda, v ustih ali očesu pa jih je ponavadi več. Najpogosteje je prizadeto le eno oko. Bezgavke okrog razjede otečejo, lahko se zagnojijo, pozneje pa lahko iz njih izteka gnoj.

Pri bolnikih s tularemično pljučnico se lahko pojavi delirij. Pljučnica pa lahko povzroča le lažje simptome, npr. suh kašelj s pekočimi bolečinami v sredini prsnega koša. Kadarkoli med boleznijo se lahko po koži razširi rožnat izpuščaj.

Diagnoza

Na tularemijo zdravnik pomisli tedaj, ko je pri bolniku po vbodu klopa ali po kakršnemkoli, tudi bežnem stiku z divjim sesalcem, predvsem zajcem, prišlo do nenadnega nastanka simptomov in razjed, značilnih za okužbo Okužba laboratorijskih delavcev na delovnem mestu ponavadi prizadene le bezgavke ali pljuča in jo je zelo težko prepoznati Bolezen dokazujemo z osamitvijo bakterije z vzorcev razjed, bezgavk, krvi ali izmečka.

Zdravljenje

Tularcmijo zdravimo od pet do sedem dni z antibiotiki, ki jih bolniki zaužijejo ali pa prejmejo v obliki injekcij. Na razjede polagamo vlažne obkladke, ki jih pogosto menjavamo. Ti preprečujejo razširitev okužbe in otekanje bezgavk. Le v redkih primerih je velike ognojke treba izprazniti. Pri očesni tularemiji nekoliko pomagajo tople obloge na prizadetem očesu in očala z zatemnjenimi stekli.

Slika: poznamo štiri oblike tularemije.

Bolnikom z močnimi glavoboli predpišemo zdravila za lajšanje bolečin, npr. kodein. Bolniki, ki so zdravljeni, večinoma preživijo, približno 6 odstotkov nezdravljenih bolnikov pa umre. Do smrti ponavadi pride zaradi neobvladane okužbe, pljučnice, okužbe možganskih open (meningitis) ali okužbe potrebušne mrene (peritonitis). Ponovitve bolezni so redke; pojavijo se lahko tedaj, ko je bilo zdravljenje nezadostno. Po preboleli tularemiji ostane do-življenjska odpornost pred ponovno okužbo.

Kuga

Kuga (črna smrt) je huda infekcijska bolezen, ki jo povzroča bakterija Yersinia pestis. Bakterije, ki povzročajo kugo, najprej okužijo divje glodalce, kot so podgane, miši, veverice in stepski psi. V preteklosti so obsežne epidemije kuge, npr. črna smrt v srednjem veku, pomorile ogromno ljudi. V novejši zgodovini pa so izbruhi kuge omejeni le na posamezne primere ali na manjše skupine ljudi.

Kugo prenašajo z okužene živali na človeka ponavadi bolhe. Prenos z osebe na drugo osebo pa lahko nastane z izkašljanimi ali izkihanimi kapljicami, ki vsebujejo bakterije. Možen je tudi prenos okužbe z domačih živali, predvsem mačk, bodisi z vbodom bolhe ali z vdihavanjem okuženih kapljic.

Simptomi in diagnoza

Pri bubonski kugi se simptomi pojavijo nekaj ur do dvanajst dni po izpostavitvi bakte riji, ponavadi pa v dveh do petih dneh. Bolezen se začne nenadoma z mrzlico in zvišano telesno temperaturo do 40 °C. Srčni utrip po. stane pospešen in slaboten, krvni tlak se zniža. Ob nastopu zvišane telesne temperature ali kmalu za tem otečejo bezgavke (buboni), ki so najpogosteje zelo boleče na pritisk, čvrste in obdane s testasto oteklino.

Koža nad njimi je napeta in pordela, a hladna. Bolniki praviloma postanejo nemirni, delirantni, zmedeni in neuravnovešeni. Zdravnik z lahkoto otipa povečana jetra in vranico. V drugem tednu bolezni se bezgavke lahko zagnojijo in iz njih izteka gnoj. Več kot 60 odstotkov nezdravljenih bolnikov umre. V večini primerov se smrt pojavi med tretjim in petim dnem bolezni.

Pljučna kuga je okužba pljuč z bakterijami, ki povzročajo kugo. Od dva do tri dni po izpostavitvi bakterijam bolezen izbruhne z visoko telesno temperaturo, mrzlico, pospešenim srčnim utripom in pogosto zelo hudim glavobolom. V štiriindvajsetih urah nastopi kašelj. Sprva je izmeček bister, nato pa postane penast, mestoma krvavkast in končno enakomerno rožnat ali svetlo rdeč. Pogosto se pojavi pospešeno in oteženo dihanje. Brez zdravljenja se bolezen konča s smrtjo 48 ur po nastopu simptomov.

Tudi pri septikemični kugi se bubonska oblika razširi v krvni obtok. Smrt lahko nastopi, še preden se pojavijo drugi simptomi bu-bonske ali pljučne kuge. Pestis minor je blaga oblike kuge, značilna za tista zemljepisna področja, kjer se bolezen pogosto pojavlja (endemično). Otekle bezgavke, zvišana telesna temperatura, glavobol in izčrpanost ponavadi izginejo v enem tednu. Diagnozo postavimo z osamitvijo bakterije iz vzorca krvi, izmečka ali bezgavke.

Preprečevanje in zdravljenje

Bistvo preprečevanja širjenja kuge je iztrebljanje glodalcev in uporaba zaščitnih sredstev, ki varujejo pred pikom mrčesa. Obstaja cepivo proti kugi, vendar za večino ljudi, ki potujejo v kraje, kjer se pojavlja kuga, cepljenje ni potrebno. Če je možnost stika s kugo, lahko preventivno jemljejo odmerke tetraciklina. Takoj ko zdravnik posumi, da ima bolnik kugo, začne zdravljenje.

Pri septikemični ali pljučni obliki bolezni moramo zdravljenje začeti v prvih štiriindvajsetih urah bolezni. S pravočasnim zdravljenjem se zmanjša smrtnost bolezni na manj kot 5 odstotkov. Pri zdravljenju so učinkoviti številni antibiotiki. Bolnike s pljučno kugo moramo osamiti, kar pa ni potrebno pri bubonski obliki bolezni. Osebe, ki so bile v stiku z bolnikom s pljučno kugo, moramo natančno opazovati ali zdraviti.

Bolezen mačje opraskanine

Bolezen mačje opraskanine je okužba z bakterijo Bartonella henselae na mestu, ki ga je opraskala mačka. Ko človeka opraska mačka, okužena z bakterijo Bartonella henselae, ta povzroči okužbo žilne stene. Mačke ponavadi ne kažejo znakov bolezni.

Simptomi

Od tri do deset dni po nastanku mačje opraskanine se na mestu poškodbe pojavi rdeč, krasti podoben mehurček, v premeru velik do 6,5 cm, ki se le redko zagnoji (pustula). Področne bezgavke otečejo, postanejo čvrste in so na dotik le redko boleče. Pozneje se zagnojijo, iztekati lahko začne gnoj. Bolnik se slabo počuti, izgubi apetit, pojavi se zvišana telesna temperatura ali glavobol. Pri približno 10 odstotkih okuženih se bolezenski znaki lahko pojavijo tudi na očeh, in povzročajo motnje vida, ali pa otečejo možgani, kar povzroči glavobol ali motnjo zavesti.

Kožne spremembe in spremembe bezgavk izginejo po dveh do petih mesecih. Ozdravitev je popolna. Pri bolnikih z aidsom so simptomi bolezni mačje opraskanine veliko izrazitejši.

Diagnoza in zdravljenje

Na bolezen mačje opraskanine pomislimo tedaj, ko ima človek, ki ga je opraskala mačka, več kot tri tedne povečane bezgavke. Pri nejasnih primerih odvzamemo vzorec krvi za ugotavljanje prisotnosti protiteles proti bakteriji Bartonella henselae. Težave blažimo z gretjem in uživanjem zdravil proti bolečinam. Če se bezgavka zagnoji in je boleča, z iglo odstranimo gnoj, in s tem omilim bolečino. Za dokončno odstranitev bakterij predpišemo antibiotike, predvsem pri bolnikih z aidsom.

Okužbe z bakterijami Pseudomonas

Okužbe z bakterijami Pseudomonas so infekcijske bolezni, ki jih povzročajo predvsem bakterije Pseudomonas aeruginosa. Okužbe z bakterijami Pseudomonas povzročajo dve pogosti, vendar ne hudi bolezni, ki lahko prizadeneta običajno zdrave ljudi: vnetje zunanjega sluhovoda, pogosto pri plavalcih (»plavalsko uho«), in folikulitis po kopanju v topli vodi.

Vnetje zunanjega sluhovoda je okužba zunanjega sluhovoda, ki nastane zaradi daljše izpostavljenosti sveži vodi. Zdravimo ga z antibiotiki v obliki kapljic. Folikulitis po kopanju v topli vodi pa so kožne spremembe v obliki drobnih mehurčkov, med katerimi se nekateri v sredini lahko zagnojijo. Priporočljivo je, da vzdržujemo kožo suho in občasno nanjo nanašamo antibiotično mast.

Slika: Nevarnejše okužbe z bakterijami Pseudomonas se najpogosteje pojavijo v bolnišnici.

Nevarnejše okužbe z bakterijami Pseudomonas se najpogosteje pojavijo v bolnišnici, kjer mikroorganizem ponavadi najdemo na zelo vlažnih predelih, npr. v izlivih in zbiralnikih seča. Presenetljivo je, da ga najdemo celo v nekaterih antiseptičnih raztopinah.

Naj hujše okužbe z bakterijo Pseudomonas se pojavijo pri oslabelih ljudeh z zmanjšanim imunskim odzivom, bodisi zaradi prejemanja zdravil ali drugih načinov zdravljenja bodisi zaradi bolezni. Pseudomonas lahko okuži kri, kožo, kosti, ušesa, oči, sečne poti, srčne zaklopke in pljuča. Povzroča tudi hude okužbe opeklin, ki se lahko razširijo v kri, tako da bolnik umre.

Simptomi

Simptomi so odvisni od mesta okužbe, vendar so okužbe z bakterijami Pseudomotias ponavadi hude. Maligno vnetje zunanjega sluhovoda je okužba ušesa, ki lahko povzroči izrazito bolečino v ušesu in poškodbo živca. Zelo pogosto se pojavi pri ljudeh s sladkorno boleznijo. Po vdoru v oko, bodisi skozi poškodovano mesto, okuženo kontaktno lečo ali okuženo tekočino za leče, lahko bakterije Pseudo-monas povzročijo v očesu razjede. Tovrstne okužbe lahko najdemo tudi pri globokih vbodnih ranah, predvsem na nogah otrok.

Pseudomonas lahko povzroča hude pljučnice pri bolnikih v bolnišnici, predvsem na oddelkih za intenzivno nego. Bakterija pogosto povzroča tudi okužbo sečnih poti, predvsem po uroloških posegih ali pri bolnikih z motnjami v odtekanju seča. Bakterije pogosto najdemo v krvi bolnikov z opeklinami in rakavih bolnikov. Brez zdravljenja okužbe ne moremo obvladati in lahko povzroči šok in smrt.

Okužba pogosto povzroči vijoličastočrne kožne spremembe, v premeru velike do 1 cm, z razjedo na sredini in s pordelim in oteklim robom. Kožne spremembe se najpogosteje pojavijo na podlahti in v dimljah. Redko pa Pseudomonas okuži srčne zaklopke. Tveganje je večje pri ljudeh z umetnimi srčnimi zaklopkami, vendar lahko okužba nastane tudi na naravnih srčnih zaklopkah, predvsem pri uporabnikih intravenskih drog.

Zdravljenje

Če je okužba omejena na zunanje dele telesa, npr. na kožo, z operacijo odstranimo odmrlo tkivo in večje ognojke ter prizadeto mesto izpiramo z antibiotično raztopino. Dolgotrajno intravensko zdravljenje z antibiotiki svetujemo pri malignem vnetju zunanjega sluhovoda, okužbi v telesu in okužbi krvi. Okužene srčne zaklopke lahko zdravimo tudi z antibiotiki, vendar je največkrat potrebna operacija na odprtem srcu za zamenjavo zaklopke.

Okužbe z bakterijami Campylobacter

Bakterije Campylobacter povzročajo okužbe prebavnih poti in krvi. Naj pogostejša oblika teh okužb je gastroenteritis, ki lahko nastane po pitju onesnažene vode, uživanju premalo kuhanega mesa ali perutnine ali po stiku z okuženimi živalmi. Bakterija Campylobacter lahko povzroči tudi drisko na potovanju v manj razvite dežele in okužbo krvi (bakteriemijo), ki se pogosteje pojavi pri ljudeh s predhodnimi obolenji, npr. s sladkorno boleznijo ali z rakom. Klico, ki povzroča razjede na želodcu, so nekoč imenovali Campylobacter pyloriy danes pa Helicobacter pylori.

Simptomi

Gastroenteritis, ki ga povzročajo bakterije Campylobacter, se odraža z drisko, bolečinami v trebuhu in včasih s hudimi krči. Driska je lahko krvavkasta, spremlja jo zvišana telesna temperatura od 37,5 do 40 °C.

Telesna temperatura, ki narašča in upada, je lahko edini simptom okužbe z bakterijo Cam-pylobacter zunaj prebavnega trakta. Če se okužba razširi po telesu (sistemska okužba), se pojavijo boleči, pordeli in otekli sklepi, bolečine v trebuhu in povečana jetra ali vranica. Le redko okužba zajame srčne zaklopke (endokarditis) ali možgane in hrbtenjačo (meningitis).

Diagnoza in zdravljenje

Z laboratorijsko preiskavo vzorca krvi, blata ali drugih telesnih tekočin lahko potrdimo, da gre za okužbo z bakterijo Campylobacter. Zdravimo jo z enim ali več antibiotiki. Ci-profloksacin, tetraciklin in eritromicin so zdravila, ki ponavadi odstranijo bakterije iz telesa in pozdravijo drisko. Okužbo krvi zdravimo z antibiotiki, ki jih z injekcijami dajemo v veno.

Okužbe z enterobakterijami

Enterobakterije so skupine bakterij, ki povzročajo okužbe prebavnih poti ali drugih organov. Veliko teh mikroorganizmov je normalno naseljenih v prebavnih poteh. Skupina vključuje bakterije Salmonella, Shigella, Escherichia, Klebsiella, Enterobacter, Serratia, Proteus, Morganella, Providentia in Yersinia. Čeprav je normalno, da Escherichia coli (E. coli) naseljuje prebavne poti, določeni sevi lahko povzročajo krvavo, vodeno ali vnetno drisko (driska na potovanjih). Pri otrocih lahko driska, ki jo povzročajo enterohemoragični sevi bakterije E. coli, povzroči hemolitičnoure mični sindrom, ki uniči rdeče krvničke in povzroči odpoved ledvic.

Video vsebina: Enterokok - vzroki, simptomi, diagnoza, zdravljenje in patologija.

Okužba z bakterijo E. coli je pogosto tudi vzrok za okužbo sečnih poti. lahko pa povzroči okužbo krvi, žolčnika, pljuč in kože. Pri novorojenčkih in predvsem pri nedonošenčkih lahko povzroči bakteriemijo in meningitis. Bolnike ponavadi takoj začnemo zdraviti z antibiotikom, ki ga kasneje zamenjamo, če rezultat kulture nakaže na učinkovitejši antibiotik. Nezapleteno okužbo sečnih poti lahko zdravimo z uživanjem sulfonamidov. Pri hudih okužbah moramo antibiotik dajati v obliki injekcij intravensko.

Okužbe z bakterijami Klebsiella, Enterobacter in Serratia nastane ponavadi v bolnišnici. V glavnem zbolevajo ljudje, ki imajo zmanjšano obrambno sposobnost organizma pred okužbami. Mesta okužbe so ponavadi enaka kot pri okužbi z bakterijo E. coli. Pljučnica, ki jo povzroča Klebsiella, je redka, a huda; najpogostejša je pri sladkornih bolnikih in alkoholikih. Značilen je temno rjav ali temno rdeč izmeček.

Povzroči lahko nastanek ognojkov v pljučih in zbiranje gnoja med pljučnima ovojnicama (empiem). Če dovolj zgodaj pričnemo intravensko zdravljenje z antibiotiki, kot so cefalosporini ali kinoloni, je pljučnica, ki jo povzroča bakterija Klebsiella, ozdravljiva. Skupino bakterij, imenovano Proteus, običajno najdemo v zemlji, vodi in iztrebkih. Povzroča okužbe znotraj telesa, predvsem v trebušni votlini, sečnih poteh in mehurju.

Trebušni tifus

Trebušni tifus je infekcijska bolezeny ki jo povzroča bakterija Salmonella typhi. Okuženi ljudje izločajo bakterijo z iztrebki in s sečem. Z nezadostnim umivanjem rok po iztrebljanju ali mokrenju se Salmonella typhi lahko prenese na živila in v vodo.

Neposredno lahko bakterije iz iztrebkov na hrano prenašajo muhe. Okužba se le redko pojavi pri zdravstvenih delavcih, ki niso upoštevali ustreznih previdnostnih ukrepov pri prijemanju onesnažene posteljnine. Po vstopu v prebavne poti bakterije vdrejo v krvni obtok. Pojavi se vnetje tankega in d l lega črevesa. V hujših, življenjsko nevarjt primerih, na prizadetem mestu nastanejo g vaveče razjede, ki se lahko predrejo.

Približno 3 odstotki nezdravljenih bolnikov, ki so se okužili z bakterijo Salmonella typhi, iztrebki izločajo bakterijo še leto ali več p0 okužbi. Pri nekaterih od teh se simptomi trebušnega tifusa nikoli ne pojavijo.

Simptomi in diagnoza

Simptomi se ponavadi pojavljajo počasi, od osem do štirinajst dni po okužbi. Bolnik ima zvišano telesno temperaturo, glavobol, bolečine v sklepih in žrelu, toži o zaprtju, izgubi apetita in bolečinah v trebuhu, ki je na pritisk boleč.

Redkeje se pojavijo bolečine pri mokrenju, kašelj in krvavitev iz nosu. Če bolezni ne zdravimo, se v naslednjih dveh do treh dneh telesna temperatura zviša na 39,5 do 40 °C in vztraja od deset do štirinajst dni, konec tretjega tedna bolezni pa se počasi znižuje in v četrtem tednu doseže normalne vrednosti. Trajno zvišano telesno temperaturo pogosto spremljata upočasnjen srčni utrip in izrazita izčrpanost.

V hujših primerih nastopijo delirij, popolna otopelost in koma. Pri približno 10 odstotkih bolnikov se v drugem tednu bolezni na koži prsnega koša in trebuha pojavijo majhni rožnati madeži v skupinah, ki so prisotni od dva do pet dni. Včasih okužba povzroči pljučnici podobne simptome, lahko pa le zvišano telesno temperaturo ali simptome, podobne okužbi sečnih poti. Čeprav že sami simptomi in potek bolezni nakazujejo na trebušni tifus, moramo diagnozo potrditi z opredelitvijo bakterije v kulturi krvi, blata, seča ali drugih tkiv.

Zapleti

Večina bolnikov se povsem pozdravi. Predvsem pri nezdravljenih bolnikih ali pri bolnikih, ki smo jih prepozno začeli zdraviti, nastanejo zapleti. Pri večini se v tretjem tednu bolezni pojavijo krvavitve iz črevesa; približno 2 odstotka bolnikov močno krvavi. Pri 1 do 2 odstotkih se črevesna stena predre, vsebina črevesa pa okuži trebušno votlino in povzroči hudo bolečino v trebuhu (peritonitis).

Pri približno 10 odstotkih nezdravljenih bolnikov se bolezen ponovi dva tedna po normalizaciji telesne temperature. Pri tistih, ki so v začetnem obdobju bolezni prejemali antibiotike, pa je iz neznanih razlogov ta odstotek višji (15 do 20 odstotkov). Pri ponovnem izbruhu bolezni z uživanjem antibiotikov telesno temperaturo normaliziramo veliko hitreje kot med prvim pojavom bolezni. Ponavadi sledi še ena ponovitev bolezni.

Preprečevanje in zdravljenje

Peroralno cepivo proti trebušnemu tifusu zaščiti le v 70 odstotkih. Cepimo samo tiste osebe, ki so bile v stiku z okuženimi, in tiste, ki so bakteriji izpostavljeni, torej delavce v laboratorijih, ki mikroorganizem proučujejo, in osebe, ki potujejo na področja, kjer se bolezen pogosto pojavlja. Osebe, ki potujejo na taka področja, naj ne uživajo sveže listnate zelenjave in druge hrane, ki je pripravljena ali shranjena pri sobni temperaturi.

Slika: peroralno cepivo proti trebušnemu tifusu zaščiti le v 70 odstotkih.

trebušnitifus.jpg

Sveže pripravljena, vroča ali zamrznjena hrana, ustekleničene gazirane pijače in sveža hrana, ki jo lahko olupimo, so na splošno varne. Pred pitjem moramo vodo prekuhati ali klorirati, razen če vemo, da ni onesnažena. Trebušni tifus je ozdravljiv v več kot 99 odstotkih, če ga pravočasno začnemo zdraviti z antibiotiki. Bolniki, ki umrejo za trebušnim tifusom, so ponavadi bodisi podhranjeni, zelo mladi ali zelo stari. Otopelost, koma in šok kažejo na hujšo obliko bolezni in napovedujejo neugoden izid.

Obdobje okrevanja utegne trajati več mesecev. Z antibiotiki lahko omilimo potek bolezni, omejimo zaplete in skrajšamo čas trajanja bolezni. V Sloveniji je zdravilo izbire cefalosporin III. generacije, alternativa pa kinolon ali kloramfenikol. Pri deliriju, komi ali šoku s kortikosteroidi zmanjšamo vnetje možganov.

Kaj poveča tveganje za okužbo s salmonelo?

odstranitev dela želodca
pomanjkanje želodčne kisline
okužba z virusom človeške imunske pomanjkljivosti (tudi aids)
dolgotrajna uporaba antacidov
anemija srpastih celic
odstranitev vranice
pegasti tifus
malarija
bartoneloza
ciroza
levkemija
limfom

Zaradi krvavitev iz prebavil in drugih motenj v prebavnih poteh se mora bolnik pogosteje hraniti. Včasih je potrebno intravensko hranjenje, dokler bolnik sam ne zmore prebavljati hrane. Bolniki s predrto črevesno steno potrebujejo antibiotike, ki uničijo čim več bakterij, saj se v trebušno votlino lahko izpla-vijo različne bakterije. Nemalokrat je z operacijo treba obnoviti ali odstraniti predrti del črevesne stene.

Ponovne izbruhe bolezni zdravimo ponavadi enako kot začetno bolezen, zdravljenje z antibiotiki pa traja le pet dni. Bacilonosce (osebe, ki izločajo bakterijo z iztrebki, a nimajo simptomov bolezni) moramo prijaviti področni epidemiološki službi in jim pri delu prepovedati stik s hrano. Pri številnih bacilonoscih se bakterije po štirih do šestih tednih zdravljenja z antibiotiki lahko popolnoma izločijo iz telesa.

Okužbe s salmonelami, ki ne povzročajo trebušnega tifusa

Poznamo več kot 2200 serotipov salmonel, vključno s serotipom, ki povzroča trebušni tifus. Vsak izmed njih lahko povzroča prebavne motnje, črevesno vročico in na določene dele telesa omejene okužbe. Najpogostejši izvor salmonel so okuženo meso, perutnina, surovo mleko, jajca in jajčni izdelki, lahko pa tudi okuženi udomačeni plazilci, karminsko rdeče barvilo in onesnažena marihuana.

Simptomi in diagnoza

Okužbe s salmonelo lahko povzročijo prebavne motnje ali črevesno vročico, včasih pa je okužba omejena le na določen del telesa. Nekateri okuženi so brez simptomov, a ostajajo nosilci bakterij. Prebavne motnje se ponavadi pojavijo od 12 do 48 ur po zaužitju salmonele. Bolezen se začne s slabostjo in krčevitimi bolečinami v trebuhu, kmalu pa sledijo driska, zvišana telesna temperatura in včasih bruhanje. Iztrebki so vodeni ali kašasti, mehkejši.

Težave so ponavadi blage in trajajo od enega do štiri dni, lahko pa precej dlje. Diagnozo potrdimo laboratorijsko s kulturo vzorca blata ali brisa danke okužene osebe. Črevesna vročica se pojavi tedaj, ko salmonele vdrejo v kri. Zvišana telesna temperatura povzroči izredno izčrpanost. Značilen primer te bolezni je trebušni tifus. Drugi sevi salmonel povzročijo lažje oblike bolezni.

Salmonele lahko povzročijo tudi okužbo, omejeno na določen del telesa. Naselijo in razmnožujejo se npr. v prebavilih, žilah, srčnih zaklopkah, možganskih in hrbtenjačnih opnah, pljučih, sklepih, kosteh, sečnih poteh, mišicah ali drugih organih. Okužijo tudi tumorje in povzročijo nastanek ognojka, od koder se okužba lahko razširi v kri. Bacilonosci nimajo simptomov bolezni, temveč z iztrebki izločajo bakterije. Manj kot 1 odstotek ljudi, okuženih z netifusnim tipom salmonele, izloča bakterije z iztrebki še leto ali več po okužbi.

Zdravljenje

Prebavne motnje zdravimo z uživanjem tekočine in blage, dietne hrane. Antibiotiki podaljšajo čas izločanja bakterij z iztrebki in jih zato bolnikom, ki tožijo le o prebavnih težavah, ne priporočamo. Z antibiotiki pa zdravimo otroke, ljudi v negovalnih ustanovah in osebe, okužene z virusom človeške imunske pomanjkljivosti (HIV), saj je tveganje za nastanek zapletov pri njih večje. Pri bacilonoscih, ki so brez simptomov, se okužba ponavadi pozdravi sama od sebe, zato zdravljenje z antibiotiki ponavadi ni potrebno.

Ko se odločimo za antibiotično zdravljenje, lahko izbiramo med ampicilinom, amoksicilinom ali ciprofloksacinom; odpornost nanje je velika. Tako zdravljenje naj traja od tri do pet dni, ponovitev bolezni pri bolnikih s HIV pa ponavadi preprečimo z dolgotrajnejšim zdravljenjem. Okužbo krvi s salmonelami zdravimo z antibiotiki od štiri do šest tednov. Ognojke zdravimo s kirurško izpraznitvijo gnoja in s štiritedenskim antibiotičnim zdravljenjem. Operacija in dlje trajajoče zdravljenje z antibiotiki sta ponavadi potrebna tudi pri okužbi žil, srčnih zaklopk ali drugih omejenih vnetij.

Šigeloz

Šigeloza (bacilarna griža) je okužba črevesa z bakterijami Shigella, ki povzroča hude driske. Šigele povzročajo grižo po vsem svetu in so na številnih področjih 5 do 10 odstotkov vzrok za nastanek driske. Bolezen se širi s stikom z iztrebki okuženih oseb. Griža se prenaša tudi z oralno-analnim stikom ali s stikom z onesnaženo hrano, vodo, predmeti ali muhami. Epidemije najpogosteje nastanejo na prenaseljenih področjih z neustrezno sanitarno in higiensko ureditvijo. Bolezen se ponavadi močneje razvije pri otrocih.

Simptomi

Šigele vdirajo skozi sluznico črevesne stene in povzročajo otekanje in nastanek plitvih razjed. Simptomi se pojavijo od enega do štiri dni po okužbi. Pri majhnih otrocih se bolezen začne nenadoma, z zvišano telesno temperaturo, vzdražljivostjo, zaspanostjo, izgubo apetita, s slabostjo in z bruhanjem, drisko, bolečinami v trebuhu, napenjanjem in bolečinami pri iztrebljanju. V treh dneh se v blatu pojavijo gnoj, kri in sluz. Število iztrebljanj hitro naraste tudi na več kot dvajset dnevno. Pojavita se precejšnja izguba telesne teže in huda izsušenost.

Pri odraslih telesna temperatura ni vedno zvišana, prav tako pa na začetku bolezni pogosto tudi blato ni krvavo ali sluzasto. Bolezen se začne z občasnimi bolečinami v trebuhu, lažnim siljenjem na blato in iztrebljanjem čvrstega blata, ki prehodno ublaži bolečino. Težave pa se pojavljajo vse pogosteje in izraziteje, dokler bolnik nima hude driske s kašastimi ali tekočimi iztrebki, ki vsebujejo sluz, gnoj in pogosto tudi kri.

Bolniki pogosto bruhajo in hitro postanejo izsušeni. Huda izsušenost, katere posledica sta šok in smrt, se pojavi v glavnem pri kronično obolelih odraslih in pri otrocih, mlajših od dveh let. Na šigelozo posumimo pri človeku, ki živi na področju, kjer so tovrstne okužbe pogoste. Dokončno pa diagnozo potrdimo s kulturo svežega vzorca blata.

Zapleti

Šigeloza lahko povzroči delirij, krče in komo, ob tem pa le malo driske ali pa bolnik driske sploh nima. Taka oblika bolezni lahko povzroči smrt v 12 do 24 urah. Predvsem pri oslabelih in izsušenih bolnikih lahko šigelozo spremljajo tudi druge bakterijske okužbe. Zaradi razjed v črevesni steni, ki jih povzroča šigeloza, lahko bolnik izgubi veliko krvi.

Video vsebina: Bakterije (posodobljeno).

Redki zapleti so poškodba živcev, sklepov ali srca in včasih predrtje črevesne stene. Hudo napenjanje med iztrebljanjem lahko povzroči zdrk danke, pri katerem se del danke iztisne iz telesa. Posledica je lahko trajna izguba nadzora nad iztrebljanjem.

Zdravljenje

V večini primerov bolezen mine v štirih do osmih dneh. V hujših primerih lahko traja od tri do šest tednov. Šigelozo zdravimo z nadomeščanjem tekočine in soli, ki jih je organizem izgubil zaradi driske. Pri zelo mladih bolnikih, pri hudi obliki bolezni ali kadar grozi prenos okužbe na druge ljudi, uvedemo antibiotično zdravljenje. V Sloveniji je zdravilo izbire trimetoprimsulfametoksazol, alternativa pa ampicilin, kinolon ali cefalosporin lil. generacije. Zdravljenje lahko ublaži simptome in skrajša čas izločanja šigel z iztrebki.

Vprašanja in odgovori

Ali je kolera smrtno nevarna?

Kolera lahko hitro postane usodna. V najhujših primerih lahko hitra izguba velike količine tekočine in elektrolitov povzroči smrt v nekaj urah. V manj ekstremnih situacijah lahko ljudje, ki ne prejmejo zdravljenja, umrejo zaradi dehidracije in šoka nekaj ur do dni po tem, ko se prvič pojavijo simptomi kolere^[1].

Koliko bacilov poznamo?

Priznanih je več kot 20 vrst, vendar sta od teh le Bacillus anthracis in B. cereus povzročitelja človeka. Preostale vrste Bacillus se lahko izolirajo iz okolja. Najdemo jih v vodi, rastlinskem materialu, zemlji in prahu in te vrste le redko povzročajo bolezni ljudi^[2].

Kaj povzroča okužbo s kolero?

Kolera je akutna driska, ki jo povzroči zaužitje hrane ali vode, okužene z bakterijo Vibrio cholerae^[3].

Kako se izogniti okužbi mačje praske?

Izogibajte se praskanju ali ugrizu mačk ali mladičev. Če ste opraskani ali ugriznjeni, območje takoj sperite z milom in vodo. Mačkam ne dovolite lizati ran, ki jih morda imate^[4].

Ali se kolero zdravi z antibiotiki?

Hudi primeri zahtevajo hitro zdravljenje z intravenskimi tekočinami in antibiotiki. Zagotavljanje varne vode in osnovnih sanitarnih razmer ter higienskih praks je ključnega pomena za preprečevanje in nadzor prenosa kolere in drugih bolezni, ki se prenašajo z vodo^[3].

Kdo najpogosteje dobi trebušni tifus?

Tifus najbolj prizadene države južne in jugovzhodne Azije, Srednje in Južne Amerike, Afrike in Karibov. Popotniki so najbolj ogroženi ob obisku Pakistana, Indije ali Bangladeša. Otroci pogosteje zbolijo za tifusom kot odrasli^[5].