Rana je odprta poškodba kože in globljega tkiva ali sluznic zaradi fizikalnih dejavnikov.
Hialuronska kislina na mestu poškodbe aktivira imunski sistem, olajša obnovo celic kože ter tako pospeši vse faze celjenja in zmanjša brazgotinjenje. Ohranja vlažnost rane, regulira njeno izcejanje in izboljša celjenje rane, preden bi se ta okužila.
Akutne rane so običajno posledica poškodb in se zacelijo najkasneje v osmih tednih. Najpogostejše akutne rane so praske, odrgnine, ureznine, vbodnine, zelo pogosto tudi opekline. Kronične rane so po definiciji vse sekundarno zdravljene rane, ki se ne zacelijo v osmih tednih.
Celjenje rane je dinamlčen in fiziološko iizrazito zapteteri sistem, po katerem se rana zapre in obnovi sama po sebi. Ne glede na tip rane je ceUenje sosledje zapletenih procesov, ki se med seboj prepletajo in dopolnjujejo.
To je proces štirih prepletajočih se faz: hemostaze, vnetne faze, faze proliferacije in faze diferenciacije ali zorenja.
1. Hemostaza. Začne se takoj po poškodbi. Arterijska krvavitev se zaustavi zaradi zoženja odprtine prekinjenih arterij, venska kri pa zapolni prostor med stenama rane. V naslednji stopnji se arterije ponovno razširijo (pasivna vazodilatacija), rano zapolnijo eritrociti in nastane strdek.
2. Vnetna faza se začne takoj po poškodbi in traja dva do šest dni. V tem času se krvne celice borijo proti vdoru bakterij in prične se tvorba kolagena. V rano pridejo nevtrofilci, ki delujejo protimikrobno, in monociti. Slednji se pretvorijo v makrofage, ki imajo dve nalogi: razgrajujejo odmrlo tkivo v steni rane in v strdku. Spodbujajo tudi razmnoževanje fibroblastov in z njimi rast kapilar. Iz žil izstopa plazma z beljakovlnaml, zato se v okolici rane pojavi edem. V tej fazi je rana običajno toplejša, rdečkasta, otekla in boleča.
3. Faza proliferacije. Začne se po nekaj dneh in traja tri do v tiri tedne. V tej fazi fibroblasti tvorijo kolagen in zunajcelični matriks, k hitrejšemu celjenju pa prispevajo tudi na novo nastale kapilare. Celice z robov začenjajo v eni plasti prekrivati nastajajoče granutacijsko tkivo, sedmi do deveti dan je površina pokrita z nežnim epitelijem. Ta se začne debeliti in dvanajsti dan se epitelijske celice že vraščajo v globino, v granulacijsko tkivo.
4. Faza diferenciacije in zorenja. Zadnja faza, ki lahko traja več tednov ali celo let. To obdobje se prične takrat, ko začne upadati število novih fibroblastov, to je, ko je prostornina granulacijskega tkiva največja. Število kapilar se zmanjšuje in namesto rdečega granulacijskega tkiva nastaja čedalje boli bleda brazgotina.
Omenjene faze si pri akutni rani sledijo v urejenem zaporedju, z določenim prekrivanjem. Pri kronični rani pa so ti fiziološki procesi moteni oz. obstanejo na določeni stopnji, najpogosteje v vnetni ali proliferativni fazi.
Ključna težava, ki ovira napredovanje celjenja, je nezadostno ali onemogočeno nastajanje naravnega zunajceličnega matriksa. Številne študije so pokazale, da se rane bistveno bolje celijo v vlažnem mikrookolju. Ta spodbudi vse procese obnove v rani, poveča celično in encimsko aktivnost, izboljša kakovost na novo nastalega tkiva ter zmanjša bolečino in brazgotinjenje.
Hialuronska kislina (HA) je naravna molekula, ki je pomembna sestavina medceličnine in je fiziološko prisotna po celotnem telesu, več kot polovica pa se je zadržuje v koži. Najdemo jo v zgornjih dveh plasteh kože: v epidermisu (povrhnjici) in dermisu (usnjici). V povrhnjici se kopiči v zunajceličnem matriksu kože, njena glavna vloga pa je, da veže vodo. Večje količine hialuronske kisline so v usnjici, kjer jo sintetizirajo fibroblasti. Ker so v tej plasti tudi žilni in živčni pleteži ter limfni sistem, se lahko raznese po celotnem telesu. Tukaj opravlja različne funkcije: uravnava količino vode, vpliva na ionski tok in deluje kot stabilizator.
Gre za polimerno linearno glukozaminsko molekulo, sestavljeno iz ponavljajočih se disaharidnih enot, sestavljenlh iz D-glukuronske kisline in N-acetilglukozamina. Od količine disaharidnih enot, ki jih vsebuje končna molekula HA, je odvisna njena molekulska masa. Molekulska masa določa fiziološko funkcijo, kijo ima molekula v telesu. Njena struktura predstavlja kompleksno organizirano mrežo, ki omogoča, da se v molekulo HA vključijo tudi do 1000-krat večje količine vode, ko je masa molekule.
Številne študije obravnavajo vlogo endogene hialuronske kisline v fiziološkem procesu celjenja rane. Količina hialuronske kisline se na mestu poškodbe hitro poveča. K temu najprej prispevajo trombociti in tudi poškodovane endotelijske celice. HA velike molekulske mase ima v začetnih fazah celjenja pomembno strukturno vlogo. Ker veže veliko količino vode, s tem v poškodovanem tkivu ustvarja začasno ogrodje in prostor, ki olajša prihod imunskih celic in odstranjevanje odmrlega tkiva in bakterij. Hialuronska kislina velike molekulske mase ima sposobnost vezave na celične receptorje CD44 in vpliva na imunski odgovor tkiva. Fiziološko hialuronska kislina omogoča celicam hidrodinamične premike, rast in proliferacijo celic.
Encimi in prosti kisikovi radikali začnejo nekaj ur po poškodbi razgrajevati hialuronsko kislino v HA manjše molekulske mase. Molekule HA manjše molekulske mase imajo večinoma signalno vlogo in usklajujejo različne procese celienia ran. Veže se lahko na celične receptorje (CD44 in TOL 2-4), z vezavo na receptorje CD44, RHAMM, TLR idr. pa uravnava migracijo imunskih celic na mesto vnetja, izražanje genov z zapisom za različne citokine in rastne faktorje, angiogenezo, diferenciacijo celic.
Hialuronska kislina ima pri razvoju vnetja paradoksalno nasprotne vloge, saj stimulira zgodnje faze vnetja, nato deluje kot njegov negativni modulator in tako pripomore k stabilizaciji granulacijskega tkiva. Poleg tega deluje antioksidativno, kar dodatno pojasni njen protivnetni učinek. V najpoznejši fazi celjenja rane, to je med zorenjem tkiva, HA tvori zunajcelični matriks bazalnih kerationocitov in deluje kot pozitivni dejavnik njihove proliferacije.
Vsaka rana ima sposobnost, da se sama zaceli. Z ustrezno oskrbo rane lahko pripomoremo, da se proces celjenja pospeši in zaceli s čim manjšo brazgotino. Številne klinične študije ("in vitro” in ”in vivo”) so pokazale, da so izdelki s hialuronsko kislino varni in učinkoviti pri celjenju akutnih, kirurških in kroničnih ran ter pri obnovi kožnih lezij.