Antioksidanti in prosti radikali!

petek, 25 februar 2022 (Pripravila: ekipa Moja-lekarna.com)

Antioksidanti so hranila, ki pomagajo zmanjšati škodo na celičnem nivoju zaradi nastalih prostih radikalov . Prosti radikali so zelo reaktivne spojine, ki nastanejo v telesu med normalnimi presnovnimi funkcijami ali se vnesejo v organizem iz okolja, na primer z izpostavljenostjo onesnaženju in drugim toksinom.

Prosti radikali | Peroksidacija lipidov Mehanizmi delovanja antioksidantov | Vitamin CVitamin EBeta karotenKlinični poskusi | Antioksidanti in maligna bolezen | Neželeni učinki antioksidantov | Interakcije med posameznimi antioksidanti | Nevarnost uporabe prehranskih dopolnil

Zadnjih dvajset let je znano, da so poškodbe prostih radikalov , nastale med oksidacijskim procesom, vključene v patofiziologijo različnih bolezni. Menijo, da so mnoge akutne (na primer akutno vnetje, povezano z revmatoidnim artritisom ali pankreatitisom, toksičnost aminoglikozida, sepsa, zastrupitve s paracetamolom) in kronične bolezni (na primer ateroskleroza, hipertenzija, pljučna fibroza, kronično vnetje, povezano z avtoimunimi motnjami ali vaskulitisom, karcinom, Parkinsonova in alzheimerjeva bolezen, katarakta) posledica izgube ravnotežja med oksidativnim stresom in antioksidativnimi obrambnimi mehanizmi.



PROSTI RADIKALI

Prosti radikali so kemijsko spojine z enim ali več neparnimi elektroni na zunanji elektronski ovojnici. Ta neparni elektron ali elektroni je prosta valenca, zato so prosti radikali zelo kemijsko reaktivni z nizko specifičnostjo za reaktante. V kemijski reakciji, znani kot oksidacija, prihaja do hitrega in nepredvidljivega spajanja prostih radikalov s katerim koli bližnjim proteinom, lipidom, optikovim hidratom ali nukleinsko kislino. Z vezavo prostih radikalov na navedene organske molekule lahko nastajajo nove spojine, prav tako z lastnostmi radikalov in možnostjo sprožanja novih neencimskih verižnih reakcij.

Video: Kaj so antioksidanti? Katere naloge opravljajo v vašem telesu?

Viri prostih radikalov so lahko endogeni ali eksogeni. Endogeni prosti radikali v organizmu lahko nastajajo med metabolizmom kisika, I fagocitoze, kemotaksije, apoptoze, koagulacije, hipoksije ali hiperoksije. Eksogeni viri prostih radikalov so lahko cigaretni dim, zdravila, prehrana, pesticidi, radon, ozon, dušikov (2+) oksid (NO) (starejše ime dušikov monoksid), žveplov dioksid, radioaktivno sevanje, UV-sevanje.

Prosti radikali, ki nastajajo v človeškem organizmu, so superoksidni anion, perhidroksilni radikal in hidroksilni radikal. Ti niso nujno vedno škodljivi za organizem, kar pomeni, da v nekaterih fizioloških reakcijah in celičnih funkcijah lahko posredujejo kot molekule obveščevalke.

Primer: prosti radikali delujejo v aktivaciji strukture transkripcijskega dejavnika nuklearnega faktorja K-B (NF-kB), ki ima sam številne funkcije, oziroma v pospeševanju sinteze interferona, ki sodeluje v obrambi organizma pred virusi (vendar ne tudi HIV-a).

Oceniti in končno določiti vlogo prostih kisikovih radikalov v patofiziologiji različnih bolezni pri ljudeh je eno od zelo pomembnih interesnih področij medicinske znanosti. Menijo, da so aktivni prosti radikali odgovorni za nastanek mnogih akutnih in kroničnih kliničnih stanj, akutnega in kroničnega vnetja ( revmatoidni artritis , vaskulitis), nevroloških bolezni (možganska kap, Parkinsonova bolezen, amiotrofična lateralna skleroza, alzheimerjeva bolezen), bolezni kardiovaskularnega sistema (ateroskleroza, hipertenzija) in malignih bolezni.

Vsem tem stanjem je skupno poškodovanje biomolekul, tj. proteinov, lipidov in DNK v procesu oksidacije. Na lipidih nastaja lipidna peroksidacija, zato prihaja do perforacije celične membrane s povečano prepustnostjo, smrti celice ali zbiranja peroksidnih lipidov v procesu staranja. Na proteinih se pojavita karbonilacija in križno vezanje aminokislin, posledice so pospešen katabolizem proteinov, skrajšana razpolovna življenjska doba molekul v celici, znižana encimska dejavnost ali spremenjena antigeničnost molekul.

Na nukleinskih kislinah so izražene mutacije, posledično se spremeni genski izraz celice ali se pojavi izguba heterozigotnosti. Ker je naravna razpolovna doba celičnih proteinov od nekaj minut do nekaj dni, poškodbe zaradi radikalov pogosto niso opažene. Torej novosintetizirane molekule beljakovin hitro prevzamejo vlogo poškodovanih, zato sestavne disfunkcije ni mogoče vedno opaziti ali je to opažanje prehodno. Toda če se te spremembe akumulirajo, se pojavljajo anatomske in fiziološke motnje, kot so na primer maligne spremembe, bolezni kardiovaskularnega sistema in cela vrsta degenerativnih stanj vključno s staranjem.

Izračunano je, da se v molekuli DNK vsake človeške celice vsak dan zgodi približno 10 000 oksidacijskih »udarcev«. Ta podatek kaže na dve dejstvi. Prvo, da je oksidacijski stres prisoten povsod, tako pri zdravih kot pri bolnih osebah, drugo dejstvo pa je, da človeški organizem razpolaga z izvrstnim naravnim obrambnim mehanizmom, ki sodeluje ali v preventivi ali v prekinitvi procesa oksidacije ali v obnavljanju poškodovanih molekul. V določenih trenutkih torej dejavniki, kot so eksogeni toksini, nepravilne mutacije DNK ali oksidacije lipidnih membran, porušijo navedeno ravnotežje in povzročajo ne le kopičenje škodljivih produktov oksidacije, temveč tudi bolezen in staranje.

V naravnem antioksidacijskem obrambnem mehanizmu sodelujejo endogeni antioksidanti: vitamini K, A, C in E, koencim Q, tiolne molekule (cistein, cistamin, metionin, glutation), ubikvinon, glukoza, bilirubin, urati ter katabolični peptidi v celici. Zato je popolnoma upravičeno priporočilo FDA (ZDA, Food and Drug Administration), po katerem bi bilo treba hrani dodajati štiri pomembne antioksidante. To so vitamin C, prekurzor vitamina A (p-karoten), vitamin E in selen, ki je esencialni sestavni del encimov: glutation peron.ksidaze in tioredoksin reduktaze. Navedeni encimi sodelujejo v antioksidacijskih procesih.

Video: antioksidanti in prosti radikali.

V literaturi zelo pogosto srečujemo dva pojma, »antioksidant v bioloških tekočinah« in »antioksidant v prehrani« (dietary antioxidant). S pojmom »antioksidant v bioloških tekočinah« se misli na vsako snov, ki kljub majhnim koncentracijam v organizmu pomembno preprečuje oksidacijo proteinov, lipidov, ogljikovih hidratov ter nukleinskih kislin. Pojem »antioksidant v prehrani« (dietary anti-oxidant) se nanaša na snov, ki jo vsak dan vnašamo v organizem s hrano in ki pomembno zmanjšuje škodljiva delovanja reaktivnega kisika in/ali dušika na normalne fiziološke funkcije. Če pomen antioksidantov obravnavamo v kontekstu rezultatov epidemioloških raziskav, ki kažejo na veliko smrtnost zaradi kardiovaskularnih obolenj, karcinoma in možganske kapi, razumemo, zakaj je znanstveni interes usmerjen neposredno na raziskovanje učinkov antioksidantov v preventivi in zdravljenju teh bolezni.



Antioksidanti in kardiovaskularne bolezni



ATEROSKLEROZA IN OKSIDACIJA (PEROKSIDACIJA) LIPIDOV

Pri nastanku ateroskleroze sodelujejo mnogi dejavniki. To so hipertenzija, sladkorna bolezen, stres, kajenje, debelost in danes gotovo najpomembnejši dejavnik hiperholesterolemija oziroma povečana koncentracija lipoproteina nizke gostote (angl. low density lipoprotein, LDL) v krvi. Rezultati novejših poskusov kažejo, da glavni »krivec« za koronarno bolezen srca in glavni aterogen ni LDL v svoji nativni obliki, temveč njegova oksidirana oblika. Ta preprost, vendar razumljiv model razvoja ateroskleroze, znan tudi pod imenom hipoteza o oksidaciji lipoproteinov, temelji na številnih eksperimentalnih in epidemioloških podatkih, zbranih v zadnjih dvajsetih letih. Po teh podatkih je oksidirani LDL prepričljivo povezan z razvojem ateroskleroze in kardiovaskularnih bolezni.

Oksidacija LDL v obliko z aterogenimi lastnostmi nastaja pri njegovem vstopu v subendotelni prostor arterije, kjer se oksidira s pomočjo oksidantov (najpogosteje prosti radikali kisika), ki jih proizvajajo lokalni makrofagi, endotelne celice ali encimi. Minimalno oksidirani LDL in citokini pospešujejo izraznost adhezijskih molekul na celičnih membranah, spodbujajo pa tudi endotelne celice k izločanju kemotaktičnih proteinov, ki pospešujejo migracijo monocitov v subendotelni prostor oziroma njihovo diferenciacijo v makrofage. Oksidirani LDL ima drugačne lastnosti kot LDL. Ni samo kemotaktičen za monocite, temveč je citotoksičen in imunogen (privlači limfocite T). Oksidirani LDL se od LDL razlikuje tudi po tem, da v celice ne vstopa prek LDL-receptorjev, temveč prek posebnih receptorjev - čistilcev, ki so na membranah makrofagov. Receptorji - čistilci za razliko od LDL-receptorjev nimajo sposobnosti regulacijskega zniževanja, zato v makrofage vstopa veliko oksidiranega LDL. Posledično se makrofagi pretvarjajo v penaste celice, ki so znamenja aterosklerotičnih mastnih prog, prvega stadija v razvoju kardiovaskularnih bolezni.

Če se integriteta endotela obnovi, kar omogočajo ohranjeni fiziološki mehanizmi, ki odvzemajo odvečni holesterol iz celic, lahko mastne proge celo izginejo. Ob ponavljajočih se poškodbah in trajno povečanih količinah LDL v krvi se opisani patološki procesi obnavljajo in napredujejo. Penaste celice propadajo in sproščajo se ne le snovi, ki pospešujejo razmnoževanje gladkih mišičnih celic in fibroblastov, temveč tudi toksičnih radikalov (najpogosteje peroksidi), ki razjedajo okoliške celice. Tako ateroskleroza napreduje.

Oksidirani LDL je torej neposredno toksičen za endotel krvnih žil in gladke mišične celice medije, povzroča sproščanje oksidacijskih lizosomalnih encimov v intimi krvnih žil. Navzočnost holesterola in LDL hkrati v intimi pospešuje sintezo kolagena, elastina in mukopolisaharida v gladkih mišičnih celicah, nastanek ateroskleroznih oblog ali ateroma, odebelitev intime in zožen premer arterije. Sklepna dogajanja v razvoju ateroskleroze so adhezija in agregacija trombocitov, nastanek tromboze in klinična slika infarkta.

Aterosklerotične spremembe krvnih žil povzročijo tudi motnje na ravni dušikovega (2) oksida, ki prav tako posreduje v vazodilataciji endotela krvne žile, zlasti pomembne so v kliničnih stanjih, kot sta diabetes in hipertenzija.



MOŽNI MEHANIZMI DELOVANJA ANTIOKSIDANTOV V ZAŠČITI LIPIDOV PRED PEROKSIDACIJO

Danes s številnimi znanstvenimi raziskavami preverjajo učinkovitost in mehanizme delovanja endogenih antioksidantov v zaščiti lipidov človeške plazme in LDL pred lipidno peroksidacijo ter oksidativno in aterogeno preobrazbo.

Video: kako antioksidanti delujejo in kje jih dobiti?



VITAMIN C

S številnimi poskusi, pri katerih je na molekulah LDL in drugih lipidih človeške plazme preverjen antioksidacijski obrambni sistem (na primer in vitro izpostavljanje normalne človeške plazme spojini, ki povzroča tvorbo prostih radikalov ), je dokazano, da je v plazmi prva obrambna črta hidrosolubilni vitamin C, ki z učinkovito zaščito LDL holesterola pred oksidacijo upočasnjuje razvoj ateroskleroze. Vitamin C (L-askorbinska kislina) je zelo močan reducent, katerega antioksidacijski učinki so dokazani in vitro in in vivo. Po rezultatih poskusov in vitro se začne peroksidacija lipidov v trenutku, ko v plazmi v prisotnosti nekega oksidanta vsa razpoložljiva količina vitamina C preide iz reducirane v oksidirano obliko. Če so v plazmi tudi drugi antioksidanti, ki lahko določen čas še delujejo varovalno (proteinski tioli, bilirubin, urati in nenazadnje alfatokoferol, tj. vitamin E), peroksidacija lipidov ne nastopi nujno v trenutku izginotja reducirane oblike vitamina C. Pomembno je spomniti, da tudi drugi antioksidanti poleg vitamina C prehajajo v svoje oksidirane oblike. Po rezultatih poskusov lahko vitamin C prepreči ne le peroksidacijo lipidov, ki jo izzovejo hidroksilni radikali, temveč tudi nekatere druge patofiziološke dejavnike oksidativnega stresa, kot so aktivirani nevtrofili, cigaretni dim ali ksantin/ksantin oksidaza sistem.

Video: Antioksidativna moč prehrane rastlinskega in živalskega izvora

Za antioksidacijsko delovanje vitamina C (L-askorbinska kislina, askorbat) je pomembna njegova oksidacija v dehidro-L-askorbinsko kislino (dehidroaskorbat). V procesu oksidacije vitamin C najprej prehaja v askorbil radikal, ki se naprej zaradi slabe reaktivnosti hitro pretvarja v askorbat in dehidroaskorbinsko kislino. Dehidroaskorbinska kislina najpogosteje znova prehaja v askorbat. To pretvorbo omogočajo glutation, glutation-dehidroaskorbat oksidoreduktaza (encim, odvisen od glutationa) ter encim tioredoksin reduktaza, ki je odvisen od NADPH in ima v svoji sestavi selen. Z učinkovito zaščito LDL-holesterola pred oksidacijo lahko vitamin C prav tako upočasni razvoj ateroskleroze. Mnogi raziskovalci trdijo, da je učinkovitost vitamina C v preventivi peroksidacije lipidov večja od katerega koli antioksidanta, vključno z vitaminom E.

Vitamin C lahko deluje antioksidativno tudi kot koantioksidant. In vitro je dokazano, da vitamin C sodeluje v obnovi vitamina E, tj. v njegovem prehajanju iz oksidirane v reducirano obliko (atokoferoksilni radikali nastajajo pri »lovljenju« liposolubilnih radikalov). To je potencialno zelo pomembna vloga vitamina C, saj so nekateri poskusi in vitro pokazali, da a-tokoferol v odsotnosti vitamina C lahko deluje kot prooksidant. Vendar pomen te interakcije med vitaminoma C in E in vivo ni jasen. In vitro je dokazano, da vitamin C sodeluje tudi pri obnovi urata, glutationa in (3-karotena iz njihovih ustreznih oksidiranih oblik.

Največ konkretnih rezultatov o učinkovitosti vitamina C kot antioksidanta pri človeku je bilo zbranih v tistih poskusih, pri katerih so bili antioksidanti kot suplementi uporabljani skupaj s specifičnimi biološkimi označbami. Te omogočajo dokazovanje oksidativnih poškodb lipidov, DNK in proteinov. Ker so jih odkrili šele nedavno, obstaja le nekaj kliničnih študij, v katerih je učinek antioksidantov v obliki suplementov (vključno tudi z vitaminom C) na procese oksidacije spremljan z uporabo teh označb.

Natančen opis postopka za merjenje npr. oksidacije lipidov presega okvire tega prispevka. Vendar je koristno spomniti, da se danes za določanje oksidacije lipidov najpogosteje uporabljajo metode, s katerimi se merijo produkti peroksidacije aldehidov v reakciji s tiobarbiturno kislino. Prav tako se danes kot produkti lipidne peroksidacije lahko merijo konjugirani dieni in hidroperoksidi lipidov. Specifično biološko znamenje za peroksidacijo lipidov je F2-izo-prostan (8-epi-prostaglandin F2 a/8-epi-PGF2a), ki je v povečanih koncentracijah izmerjen pri diabetikih, kadilcih, osebah s hiperholesterolemijo ter in vitro pri izpostavljanju LDL različnim tipom oksidativnega stresa.

Antioksidacijsko delovanje vitamina C in vivo je raziskano tudi v poskusih na morskih prašičkih oziroma podganah z genetskim skorbutom (podgane, ki podobno kot ljudje ne morejo sintetizirati vitamina C). Morski prašički, ki so dobivali hrano z mejnim primanjkljajem vitamina C, so imeli bistveno večje koncentracije endogenega produkta peroksidacije aldehidov od živali, ki so imele v hrani koncentracijo vitamina C 20 do 40-krat večjo od tiste, ki se priporoča za preprečevanje skorbuta. Prav tako so imele podgane z gensko predisponiranim skorbutom s prehrano brez vitamina C večje plazmatske koncentracije bioloških znamenj kot podgane, ki so dobivale hrano z dodatkom vitamina C. Rezultati najnovejšega poskusa Cadensa in sodelavcev42 so pokazali, da pri podganah z gensko predisponiranim skorbutom vitamin C v nasprotju z vitaminom E nima varovalne vloge pri oksidaciji lipidov.



VITAMIN E

Drugi vitamin, ki kaže močne antioksidacijske učinke, je vsekakor že prej omenjeni vitamin E. To je najobsežnejši liposolubilni antioksidant, ki je zastopan v LDL. Število molekul vitamina E v razmerju z eno molekulo LDL je 6-8 proti 1, medtem ko so drugi antioksidanti prisotni v razmerju, manjšem od 1 na 1 molekulo LDL. Že prej je bilo omenjeno, da nekateri raziskovalci menijo, da je vitamin C najpomembnejši naravni antioksidant v organizmu. Po številnih podatkih v literaturi vitamin E ni le najobsežnejši, temveč tudi najpomembnejši antioksidant, in ravno temu vitaminu pripada najpomembnejša vloga pri zaščiti celičnih membran pred oksidativnim stresom. Tako nasprotujoče si hipoteze o učinkovitosti vitaminov C in E so le dodatek prevladujočemu prepričanju, po katerem je mehanizem delovanja posameznih antioksidantov še vedno velika neznanka.

Video: več kot 700 antioksidativnih hranil.

Po rezultatih raziskav in vitro je vitamin E nameščen v membranah in lipoproteinih, kjer lahko prekine verižno reakcijo oksidacije LDL, pospešeno s prostimi radikali, in varovalno deluje na celične membrane. Tako dolgo, dokler je prisoten vitamin E, ne prihaja do oksidacijskih poškodb LDL. Med oksidacijo molekula alfa-tokoferola prehaja v alfa-tokoferoksil radikal, ki lahko v nadaljevanju ali reagira z drugim peroksilnim radikalom ali se s pomočjo vitamina C vnovič reducira v izhodiščno obliko, tj. alfa-tokoferol. Poudariti je treba, da ni jasnih dokazov o sinergistični interakciji med vitaminoma C in E in vivo.

Ob pomanjkanju vitamina E se prej začeti procesi oksidacije lipidov poškodb endotela nadaljujejo. Navedene procese povečuje okrepljena dejavnost imunološkega sistema lastnega organizma, usmerjenega proti oksidiranemu LDL. Na povečano dejavnost imunološkega sistema kažejo izolirana antitelesa na oksidiranem LDL; visoke vrednosti teh antiteles so pomembni neodvisni dejavniki tveganja za infarkt miokarda.

Poskusi in vitro so pokazali, da vitamin E prav tako zmanjšuje adhezijo in agregacijo trombocitov, vendar z mehanizmom delovanja, različnim od nesteroidnih protivnetnih antirevmatikov (aspirin). Predpostavljajo, da vitamin E na trombocitih zmanjšuje razvoj dolgih, tankih psevdopodijev med njihovim prodiranjem na površino in da trombociti z veliko vitamina E tvoiijo le kratke psevdopodije, ki onemogočajo ta proces.

Oksidirani LDL z razvojem ateroskleroze inhibirajo tudi normalno penzatorno vazodilatacijo koronarnih žil. Obstajajo dokazi, da pri oksidativnem stresu vitamina E in C verjetno vzdržujeta arterijsko vazodilatacijo da inhibirata sintezo prostaglandina E2, vendar potencirata sintezo prostaglandina I2 (prostaciklin). Prav tako je znano, da obstaja pomembna interakcija med vitaminom E in varfarinom. Torej veliki odmerki vitamina E nekajkrat povečajo potrebo organizma po vitaminu K (tj. povečuje se delovanja varfarina).

V pristonosti vitamina E in pri razviti aterosklerozi se lahko zaradi morebitne inhibicije sinteze faktorjev strjevanja krvi, odvisnih od vitamina K, poveča tveganje za kardiovaskularne poškodbe.



BETAKAROTEN

Betakaroten je antioksidant, ki v molekulah LDL vstopa v zaščitne antioksidacijske reakcije šele potem, ko se izčrpajo vse razpoložljive količine vitmaina E. Je učinkovit gasilec prostega kisikovega radikala, lahko pa tudi zavira peroksidacijo lipidov. Po rezultatih poskusov in vitro je betakaroten učinkovit lovilec prostih radikalov smao pri nizkem tlaku kisika.

Video: prednosti uživanja beta-karotena

V primerjavi z alfa-tokoferolom je betakaroten šibak antioksidant, v človeškem LDL je prisoten v koncentraciji, ki znaša vsega eno dvajsetino koncentracije vitamina E.



Klinični poskusi

Epidemiološke študije povezujejo nizke plazmatske vrednosti antioksidantov (ali njihov majhen vnos s hrano) z ishemičnimi boleznimi srca. Poškodovan antioksidativni status je dokazan pri bolnikih z diabetesom in hipertenzijo. Po podatkih v literaturi rezultati številnih študij dokazujejo varovalne učinke posameznih antioksidantov. Prav tako obstajajo rezultati drugih poskusov, ki so kritični in vzbujajo sum o njihovem kakršnem koli varovalnem učinku.



VITAMIN C

Že večkrat je bilo omenjeno, da je hiperholesterolemija pomemben dejavnik tveganja v razvoju kardiovaskularnih bolezni. Razmerje med nadomestnim jemanjem vitamina C in serumsko koncentracijo skupnega holesterola je bilo preverjeno v nekaj kliničnih poskusih, vendar rezultati niso bili konsistentni. Tako je bilo v enem poskusu dokazano, da vitamin C v dnevnem odmerku 1000 mg v 4 tednih povzroči padec skupnega serumskega holesterola, medtem ko je bila v drugem poskusu nadomestna terapija z istim vitaminom v dnevnih odmerkih 60 ali 6000 mg v dveh tednih brez kakršnega koli učinka.

Prav tako je navedeno, da je profil plazmatskih proteinov zelo pomemben za razvoj kardiovaskularnih bolezni. Zmanjšanje koncentracije HDL oziroma povečanje koncentracije LDL je pomemben dejavnik tveganja. Številne raziskave so pokazale pomembno povezavo med povečanimi vrednostmi plazmatske koncentracije vitamina C in povečano koncentracijo HDL ter zmanjšano koncentracijo LDL.

Po rezultatih teh raziskav je pri vsaki porasti plazemskih koncentracij vitamina C za 30 umol/L izmerjen porast HDL za 4-10 odstotkov in padec LDL za 4 odstotke. Na medsebojno razmerje vitamina C in metabolizma lipidov kažeta tudi inverzna korelacija med vitaminom C in trigliceridi ter z vitaminom C modulirana aktivnost lipoprotein lipaze. Mehanizem modulacije aktivnosti navedenaga encima ni znan.

V nekaterih kliničnih poskusih, v katerih so preverjali varovalne učinke vitamina C na oksidacijo LDL, so redukcijo oksidacije lipidov merili z uporabo bioloških znamenj. Ker so v večini poskusov vitamin C uporabljali skupaj z vitaminom E ali betakarotenom ali celo v kombinaciji z obema vitaminoma, je nemogoča končna ocena učinka samega vitamina C. Preverjanja so izvajali na kadilcih, nekadilcih, na osebah s hiperholesterolemijo ali kardiovaskularnimi boleznimi. Čeprav je bila v vseh primerih dokazana pomembna redukcija oksidacije LDL, v nobenem posameznem poskusu ni bilo mogoče z gotovostjo trditi, da je ta učinek izključno posledica delovanja vitamina C. Razlog so drugi kosuplementi, od katerih vitamin E največ prispeva k varovanju LDL. Prav tako je pomembno omeniti, da je bila ocena učinka vitamina C kot suplementa na lipidno oksidacijo v teh poskusih zelo odvisna od vrste bioloških znamenj.

Vendarle moramo navesti nekatere klinične preiskave, v katerih je bil vitamin C dajan kot edini antioksidant v preventivi oksidacije LDL. Medtem ko v poskusih Nyyssonena in Sammana, izvedenih na kadilcih, vitamin C (500 mg dnevno v dveh mesecih ali 40 mg dnevno v prvih dveh tednih poskusa oziroma 1000 mg dnevno v naslednjih dveh tednih) ni vplival na oksidacijo LDL, so rezultati Fullerja in sodelavcev ter Hartsa in sodelavcev pokazali nasprotno. V poskusu Fullerja in sodelavcev je 19 kadilcev v prvih dveh tednih poskusa jemalo manj kot 30 mg vitamina C dnevno, v naslednjih 4 tednih pa 1000 mg dnevno. V poskusu Hartsa in sodelavcev je 36 zdravih moških prvi mesec jemalo 50 mg vitamina C dnevno, naslednja dva meseca pa 500 g dnevno. V obeh poskusih je bilo dokazano pomembno zmanjšanje oksidacije LDL. Čeprav je bil v teh poskusih vitamin C uporabljen kot edini nadomestek, je dobljene rezultate spet težko racionalizirati. Eden glavnih razlogov je morebitno sodelovanje vitamina C med oksidacijo v obnovi vitamina E zato so dobljeni rezultati lahko posledica tudi takšne pozitivne interakcije. Vendarle ta interakcija med vitaminoma C in E do sedaj dokazana samo in vitro.

Za široko populacijo je pomembno potrditi, ali lahko vitamin C zmanjša samo pojavnost in pogostnost ali tudi mortaliteto zaradi kroničnih bolezni. Ali lahko vitamin C hkrati deluje na navedene dejavnike tveganja?

V zadnjih petnajstih letih so opravili več prospektivnih poskusov v katerih je bila ugotovljena zveza med vnosom vitamina C in tveganjem za kardiovaskularne bolezni. V nekaterih je bila dokazana pomembna inverzna povezanost med vnosom vitamina C in tveganjem za kardiovaskularne ali cerebrovaskularne bolezni.

Tako rezultati Knekta in sodelavcev kažejo zmanjšano tveganje za razvoj navedenih bolezni pri osebah pri katerih je bil dnevni vnos vitamina C med 45 in 113 mg med povprečno 14 in 20 leti. Pandey in sodelavci so pokazali na zmerno ali pomembno manjše tveganje (za 25 odstotkov) za razvoj koronarne bolezni pri moških, ki so povprečno 24 let jemali C vitamin v odmerku večjem kot 113 mg, v primerjavi s tistimi, katerih dnevni odmerek je bil večji kot 82 mg. Po rezultatih Enstroma in sodelavcev sta kombinirani dnevni vnos vitamina večji od 50 mg s hrano ter oblika suplementov do skupnega dnevneg 300 mg v 10 letih zmanjšala tveganje za razvoj kardiovaskularnih bolezni pri 42 odstotkih moških in 25 odstotkih žensk.

Vendar so dale druge epidemiološke študije nasprotne podatke. Po njihovih podatkih ni povezave med vnosom vitamina C in/ali nadomestno terapijo in zmanjšanjem tveganja za kardiovaskularne bolezni, tj. vitamin C ali suplementi ne zmanjšujejo tveganja za obolenje koronarnih arterij. Na primer v dveh velikih epidemioloških študijah, ki sta trajali od 4 do 7 let in so ju izvedli Rimm in sodelavci ter Kushi in sodelavci, ni bilo dokazano zmanjšano tveganje pred obolenji koronarnih arterij pri vnosu vitamina C v odmerkih približno 200 in 400 mg dnevno v primerjavi z dnevno količino 90 mg.

V poskusu, izvedenem na populaciji Kitajcev obeh spolov, uporaba vitamina C v količini 180 mg dnevno in molibdena v odmerku 30 pg dnevno v 5 letih ni zmanjšala tveganja za razvoj možganske kapi in hipertenzije. Poskus Levina in sodelavcev je pokazal, da se nasičenost tkiva pri zdravih osebah z vitaminom C doseže pri dnevnem vnosu približno 100 mg. Morda je v tem podatku tudi hkrati odgovor, zakaj v poskusih Rimma in Kushija ni bil dokazan varovalni učinek vitamina C pri vnosu, večjem od 90 mg dnevno. Kaže, da lahko ima povečan vnos vitamina C nad 90 mg dnevno le majhen ali ničer dodatni učinek na tkivne koncentracije, kar pomeni, da ni niti dodatne zaščite pred kroničnimi boleznimi. Ta sklep podpirajo podatki številnih prospektivnih študij, ki kažejo, da je relativno majhen vnos vitamina C dovolj za optimalno zmanjšanje tveganja za kardiovaskularne bolezni ter da je dodatna korist vnosa vitamina C, večjega od 90-100 mg dnevno, zelo majhna ali je sploh ni. Prav tako se predpostavlja, da je navedena dnevna količina dovolj za nasičenje tkivnih rezerv z vitaminom C. Ob tem je zanimiv še podatek, ki lahko poveže (ali razloži) navedena dejstva. V zelo impresivnem preglednem članku Geya in sodelavcev so navedene predpostavke, po katerih so plazmatske koncentracije vitamina C, večje ali enake 50 pmol/L, dovolj za optimalno zaščito pred kardiovaskularnimi boleznimi; ta koncentracija vitamina C se doseže pri vnosu približno 100 mg dnevno. Pri tem ne smemo pozabiti, da je to tudi tista količina vitamina C, s katero se doseže potrebna nasičenost tkiva.



VITAMIN E

Številni rezultati epidemioloških študij ter eksperimentalnih in kliničnih raziskav kažejo, da lahko vitamin E upočasni proces ateroskleroze ali koronarne bolezni. Hkrati so poskusi in vitro na živalih dali prepričljive dokaze o učinkovitosti tokoferola v zaščiti LDL pred oksidativnim stresom.

Nekaj prospektivnih študij je pokazalo razmerje med vnosom vitamina E in kardiovaskularnimi dogodki. Rezultati poskusa NHS (US Nurses Health Study), opravljenega v 8 letih na 87 245 preiskovancih, ki so bili brez simptomov bolezni srca, so pokazali, da samo vsakdanje jemanje vitamina E v odmerku, večjem od 100 IE in dlje kot 2 leti, pomembno zmanjšuje tveganje za razvoj bolezni srca za 34 odstotkov. Klinični poskusi, v katerih je bilo preverjeno razmerje regulacije vrednosti holesterola in redukcije ateroskleroze, kažejo, da je vitamin E treba jemati vsaj 2 leti, preden se pokažejo rezultati. Glede na to, da vitamin E zmanjšuje aterosklerozo, se bo klinična korist lahko izkazala šele po dveh letih. Po rezultatih poskusov HPS (The Health Professionals Follow-up Study) je dnevni vnos vitamina E v odmerku, večjem od 100 IE dlje kot 2 leti, zmanjšal tveganje za razvoj srčnih bolezni za 39 odstotkov pri 39 910 zdravih moških. Navedene rezultate je potrdila še druga velika prospektivna študija, ki jo v literaturi navajajo s kratico EPESE (»The Established Populations for Epidemiologic Studies of the Elderly«). Po rezultatih tega poskusa, izvedenega na 11.178 osebah obeh spolov, starejših od 65 let, je dolgotrajni vnos vitamina E zmanjšal tveganje za smrtnost pri koronarnih boleznih za 63 odstotkov.

Če se kritično ozremo na navedene poskuse, opazimo, da ti rezultati večinoma podpirajo, vendar ne dokazujejo preventivne vloge vitamina E pri kardiovaskularnih boleznih. Torej dobljeni podatki ne omogočajo razlikovanja dveh osnovnih dejstev (ki nista upoštevani pri načrtovanju poskusa): ali so razlike, potrjene med osebami, ki jemljejo suplemente vitamina E, in tistimi, ki jih ne jemljejo, hkrati tudi posledica posameznikovega spremenjenega osebnega življenjskega sloga in/ali so izključno posledica spremembe prehranjevalnih navad. Navedene razlike bi bile lahko izredno pomembne!

Velik kontroliran klinični poskus, v katerem so preverjali vpliv dodatne terapije z vitaminom E in betakarotenom na bolezni srca, je bil »Alpha-tocopherol, Beta Carotene Cancer Prevention (ATBC) Study«. Prvotno je bil načrtovan kot poskus, v katerem bodo preverili vpliv navedenih vitaminov na pojav maligne bolezni. V poskusu je sodelovalo skupaj 29 133 Fincev, kadilcev v starosti med 50 in 69 let, od katerih 27 271 v zgodovini bolezni ni imelo podatkov o kardiovaskularnem incidentu (infarkt miokarda). To veliko število oseb (brez znanja o boleznih srca in ožilja) je bilo razvrščeno v 4 skupine: prva je prejemala vitamin E (50 mg dnevno), druga betakaroten (20 mg dnevno), tretja oba vitamina v enakih odmerkih in četrta placebo. Poskus je trajal povprečno 6,1 leta (od 5 do 8 let). Konec poskusa je bil za vsakega prvi veliki koronarni incident, nefatalni infarkt miokarda (preživetje najmanj 28 dni) ali usodna koronarna srčna bolezen. Po rezultatih poskusa je imelo dodatno jemanje majhnih odmerkov vitamina E le marginalen učinek na pogostnost fatalne koronarne bolezni pri kadilcih in ni vplivalo na pojav nefatalnega infarkta miokarda. Tudi dodatno jemanje betakarotena je bilo brez kakršne koli preventivne učinkovitosti. Kaže pa, da je koristnost majhnih odmerkov vitamina E obstajala edino v podskupini moških z diabetesom, pri katerih je bilo večje relativno tveganje za koronarne bolezni 0,69 (p<0,04). Zaradi prej navedenega dejstva, da je bil ta poskus primarno načrtovan s ciljem potrjevanja preventivnega učinka vitamina E in betakarotena pri maligni bolezni, je vrednost navedenih rezultatov vendarle vprašljiva. Da bi ovrednotili učinek alfa-tokoferola in betakarotena na progresijo simptomov in pogostnost napadov angine pektoris, je bilo iz omenjene »ATBC« študije izločenih 1795 oseb z blago obliko angine pektoris.

Poskus je bil kontroliran s placebom, odmerki in načrt uporabe alfa-tokoferola, beta karotena, njune kombinacije in placeba so bili enaki zgoraj opisanim. Na podlagi rezultatov poskusa so ugotovili, da ni dokazov o ugodnih učinkih suplementov alfa-tokoferola ali betakarotena na progresijo angine pektoris pri kadilcih. Podobni rezultati so bili tudi pri osebah, ki so prej prebolele infarkt miokarda. Del študije se je nanašal na oceno dolgotrajne uporabe vitaminu E in betakarotena pri 1484 osebah s simptomi intermitentne klavdikcije. Rezultat poskusa je bil vnovič podoben drugim iz ATBC-študije: dolgotrajno jemanje alfa-tokoferola in betakarotena ne kaže koristnih učinkov na simptome in progresijo intermitentne klavdikcije.

Kontroliran poskus »The Cambridge Heart Antioxidant Study« (CHAOS) je bil izveden na 2002 pacientih z angiografsko dokazano koronarno aterosklerozo. Bolniki so bili razvrščeni po dnevnem vnosu vitamina E v odmerkih po 400 ali 800 IE oziroma placeba. Poskus je trajal povprečno 510 dni, vsak pacient je svoje sodelovanje v poskusu končal ali s smrtjo zaradi kardiovaskularnega incidenta ali z nefatalnim infarktom miokarda. Relativno tveganje za razvoj infarkta miokarda (fatalnega in nefatalnega) je bilo drastično zmanjšano v skupinah, ki sta dobivali vitamin E (ne glede na dnevni odmerek). Čeprav je postala razlika v incidenci nefatalnega miokarda pomembna po vsega 200 dneh poskusa, ko se je njihovo število zmanjšalo celo za 77 odstotkov, spremembe v skupni mortaliteti ni bilo. Vendarle moramo poudariti, da analizirani rezultati poskusa CHAOS kažejo nekaj dejstev. Prvo je, da bolnikom s koronarno boleznijo prejemanje vitamina E verjetno lahko koristi. Drugo je, da se pričakovana korist vitamina E ne odraža na skupni mortaliteti. Tretje se nanaša na morebitno pričakovano kumulativno korist od uporabe vitamina E pri nefatalnem infarktu miokarda. Ugovori na rezultate poskusa se nanašajo predvsem na čas trajanja.

Poskus »The Heart Outcomes Protection Study« (HOPE) je bil zamišljen kot enostransko randomiziran poskus, opravljen na več kot 9000 osebah obeh spolov v starosti 55 ali več let z visokim tveganjem za razvoj akutnih stanj na kardiovaskularnem sistemu, infarkt miokarda in možgansko kap. Poskus je trajal 5 let, prekinitev poskusa je bil za vsako osebo prvi resen kardiovaskularni incident ali smrtni izid kardialnega vzroka. Od skupnega števila oseb je bilo 36 odstotkov diabetikov. V poskus je bilo vključenih 267 bolnišnic, zdravniških ordinacij in klinik v Kanadi, ZDA, Mehiki, Evropi in Južni Ameriki. Cilj poskusa je bil primerjati in oceniti učinke ramiprila (ali placeba) v preventivi infarkta miokarda, možganske kapi ali akutnih kardiovaskularnih stanj.

Navedli bomo del te raziskave, ki se nanašajo na primerjanje vitamina E in placeba. Skupno 772 od 4761 bolnikov, ki so prejemalu vitamin E (400 IE dnevno), ter 739 od 4780 pacientov, ki so prejemali placebo, je izpolnilo pogoje za prekinitev poskusa. Po objavljenih rezultatih vsakdnanja uporaba E vitamina 4,5 leta pri bolnikih z visokim tveganjem za kardiovaskularni incident ni pokazala opazne terapevtske koristi.



BETAKAROTEN (VITAMIN E, VITAMIN C)

Maloštevilne so klinične raziskave, v katerih so preverjeni antioksidativni učinki betakarotena. Več je tistih, v katerih sta ob betakarotenu uporabljana vitamina E in C.

V randomiziranem dvakrat slepo s placebom kontroliranem poskusu je bil uporabljen betakaroten v odmerku 50 mg vsak drugi dan pri 22071 zdravih moških, starih od 40 do 84 let (11 odstotkov jih je bilo kadilcev, 39 odstotkov bivših kadilcev). Študija je trajala povprečno 12 let. Med preiskovanci na betakarotenu in tistimi na placebu praktično ni bilo razlike v incidenci kardiovaskularnih ali malignih bolezni glede na mortaliteto. Torej dolgoletna dodatna uporaba betakarotena ne prinaša koristi, vendar za organizem tudi ni škodljiva.

Podoben sklep je prispeval še en kontroliran poskus. T. i. »The Women.s Health Study« je bil randomiziran, dvakrat slepo s placebom kontroliran poskus, v katerem je bilo preverjeno delovanje aspirina, vitamina E in betakarotena v preventivi kardiovaskularnih bolezni in karcinoma pri 39 876 ženskah, starih 45 let in več. Pri ženskah,  randomiziranih v betakaroten skupino (vsak drugi dan 50 mg; povprečno trajanje preverjanja 2,1 leta nato spremljanje 2 leti), ni bilo pomembnih razlik v pogostnosti karcinoma, kardiovaskularne bolezni ali skupne mortalitete v primerjavi s placebo skupino.

Koristno je navesti rezultate še ene velike epidemiološke prospektivne študije, izvedene v urbanem središču Rotterdama (Nizozemska), v kateri so na starejši populaciji (4802 osebi, stari od 55 do 95 let, brez znakov prebolelega infarkta) 4 leta spremljali vpliv dnevno vnesenih manjših ali večjih količin vitamina C, vitamina E ter karotena (v energetsko prilagojenih količinah, hrana ali suplement) na tveganje za infarkt miokarda. Po rezultatih poskusa ni povezave med vnosom vitamina C ali E s hrano in tveganjem za infarkt miokarda (v navedenem obdobju je 142 oseb prebolelo infarkt miokarda). Vendar raziskovalci, ki so sodelovali v tem poskusu, podpirajo hipotezo, po kateri lahko starejši populaciji visok dnevni vnos betakarotena varovalno deluje na kardiovaskularni sistem.



VLOGA VITAMINOV SKUPINE B V PREVENTIVI KARDIOVASKULARNIH BOLEZNI

V zadnjem času se vse več razpravlja o hiperhomocisteinemiji kot tveganju za razvoj kardiovaskularnih bolezni. Hiperhomocisteinemija je povezana z neustreznim vnosom vitaminov večinoma skupine B, ki se lahko izboljša z dodatnim vnosom teh vitaminov. Menijo, da bi dodatna uporaba vitaminov skupine B pri osebah s srednje povišanimi vrednostmi homocisteina lahko zmanjšala tveganje za razvoj kardiovaskularnih bolezni.

Video: razumevanje kardiovaskularne bolezni

Homocistein, aminokislina z žveplom, je intermediarni produkt v metabolizmu metionina, iz katerega nastaja pri demetilaciji. Nekaj retrospektivnih poskusov je povezalo prezgodnji nastop vaskularnih motenj (infarkt miokarda/periferne vaskularne bolezni ipd.) s povečanimi koncentracijami homocisteina. Mehanizmi, odgovorni za indukcijo vaskularnih bolezni, izzvanih s homocisteinom, bi lahko bili deskvamacija endotelnih celic, oksidacija LDL, povečana adhezija monocitov na endotel krvne žile ali moten odgovor krvnih žile na relaksirajoči dejavnik iz endotela (skrajšano EDRF iz Endotheliu Derived Relaxing Factor).

Ko homocistein nastane, lahko vstopi v dve metabolični poti. V prvi se remetilira v metionin s pomočjo encima 5-metiltetra hidrofolat-homocistein metiltransferaze, odvisne od B12, ki kot prinašatelj metilne skupine uporablja 5-metiltetrahidrofolat. V drugi prihaja do transsulfuracije homocisteina v cistationin, izzvane s cistationin p-sintezo, ki je odvisna od vitamina B6. Sproščanje homocisteina v cirkulacijo je še ena od oblik njegove usode v organizmu. Količina homocisteina v zunajcelični tekočini (v plazmi in seču) je odraz ravnotežja med znotrajcelično tvorbo in porabo.

Folna kislina, vitamin B6 in vitam B12 so kofaktorji v metabolizmu homocisteina. Toko so v poskusu Selhuba in sodelavcev, ki so ga izvedli na starejših osebah, dokazali strogo ireverzibilno korelacijo med vitaminoma B6 in B12 ter koncentracijo homocisteina. Spoznali so, da so povečane vrednosti homocisteina lahko deloma posledica trenutnega vitaminskega statusa.

Ubbink in sodelavci so pri takih osebah uporabljali dnevno terapijo s folno kislino (1 mg), vitaminom B6 (10 mg) in vitaminom B12 (0,4 mg) in uspeli normalizirati srednje povišane vrednosti homoccisteina (> 16,4 umol/L) v 6 tednih. Glede na ZDA RDA so dajali folno kislino v 2,5-krat večjem odmerku, vitamin b6 v 5-krat ter vitamin B12 v 200-krat večjem odmerku. V populaciji z visoko prevalenco kardiovaskularnih bolezni so preverili 509 klinično zdravim moškim, starim od 30 do 49 let, plazmatske vrednosti homocisteina ter genetski status 5, 10-metilen tetrahidrofolat reduktaze.

Od tega jih je 132 z zmerno povečanimi vrednostmi homocisteina, razdeljenih v 4 skupine , je začelo randomiziran kontroliran poskus. Dodatno terapijo, izvedeno v 8 tednih, so sestavljali:

(1) vitamin skupine B (folna kislina, piridoksin, cianokobalamin);

(2) antioksidanti (askorbinska kislina, RRR-a-tokoferol, beta-karoten);

(3) kombinacije vitaminov skupine B in antioksidantov;

(4) placebo.

Pomembno zmanjšanje koncentracije homocisteina je bilo izmerjeno pri osebah na dodatni terapiji z vitamini skupine B, z antioksidanti ali brez njih. Rezultati poskusa so tudi pokazali, da so bili učinki v skupini, ki je prejemala vitamine skupine B, odvisni od genotipa metilen tetrahidrofolat reduktaze.



Antioksidanti in maligna bolezen



Možni mehanizem delovanja antioksidantov v preventivi maligne bolezni

Danes je popolnoma jasno, da so prosti radikali in oksidacijski procesi vključeni v nastanek in razvoj nekaterih malignih bolezni. Po oksidativni hipotezi karcinogeneze mnogi kancerogeni lahko tvorijo proste radikale, ki povzročajo ne le poškodbe celic, temveč oblikujejo tudi ugodne razmere za maligno preobrazbo poškodovane celice. Glede na to lahko antioksidanti z nevtraliziranjem prostih radikalov in oksidantov preprečijo ne le poškodbe celic, temveč posledično tudi razvoj karcinoma. Znano je, da molekule DNK v svojih bazah vsebujejo reaktivne skupine, ki so visoko občutljive na proste radikale, zato lahko nastanejo tudi škodljive mutacije, če se pojavi oksidacijska poškodba DNK. Oksidacijske poškodbe DNK se dogajajo vsak dan, vendar se na srečo lahko večina oksidacijskih poškodb učinkovito popravi s specifičnimi DNK glikozilazami. Vendar to popravljanje nikoli ni stoodstotno, tako da se poškodbe s starostjo kopičijo. Sčasoma postajajo poškodbe z deljenjem takih celic stalne ob razvoju mutacije in maligne bolezni. Obstoj številnih DNK glikozilaz, specifičnih za oksidirane baze, kaže na škodljivost takih baz za človeka in na naravno potrebo organizma po njihovem zmanjšanju.

Video: mehanizem delovanja antioksidantov

V nekaj poskusih, opravljenih na kadilcih in nekadilcih, je uporaba vitamina C v različnih dnevnih odmerkih (od 5 mg do 1000 mg dnevno, v času od 7 dni do 12 tednov povzročila bistveno zmanjšanje števila bioloških obeležij oksidativnih poškodb DNK; kar pomeni, da lahko nadomestek z vitaminom C zniža navedene poškodbe. V poskusu Podmerja in sodelavcev je bilo izmerjeno pomembno zmanjšanje koncentracije 8-oksogvanina v limfocitih po uporabi vitamina C v odmerku 500 mg dnevno v 6 tednih. Sočasno, kar je bilo presenetljivo, je bilo povečanje koncentracije drugega, manj pomembnega biološkega obeležja, 8-oksoadenina. Zaradi tega zadnjega rezultata isti raziskovalci menijo, da bi dodatno jemanje vitamina C lahko imelo tudi prooksidacijski učinek.

Vitamin C, poleg tega da inhibira oksidacijo DNK na razvoj karcinoma, lahko deluje varovalno tudi v nekaterih drugih mehanizmih. Takšen potencialni mehanizem bi lahko bila kemoprotekcija proti mutagenim spojinam, kot je nitrosoamin. Znano je, da N-nitroso spojine lahko nastajajo v reakcijah nitritov ali nitratov (so v hrani in cigaretnem dimu) z amini in amidi oziroma iz dušikovega (2+) oksida, nastalega v vnetnih celicah pod delovanjem induktibilne NO sintaze. N-nitroso spojine, ki se aktivirajo pod delovanjem encima citokroma P-150, so prav tako lahko vključene v nastanek karcinoma želodca in pljuč. Epidemiološke študije kažejo recipročno povezavo med vnosom vitamina C (večinoma s sadjem in zelenjavo) in karcinomom na teh mestih; z lovljenjem nitritov in vivo vitamin C preprečuje nastanek nitrosoamina.

Drugi mehanizem, s katerim lahko vitamin C reducira karcinogenezo, je stimulacija imunskega sistema. Po velikokrat navedeni hipotezi imunološki sistem ne prepozna tumorske celice kot lastne, temveč kot tujo. Zato lahko citotoksični limfociti T, makrofagi in naravne celice ubijalke, vendar prav tako tudi prosti radikali in oksidativni produkti sekrecije imunoloških celic, povzročajo lizo tumorskih celic. Po rezultatih številnih poskusov in vitro (ki niso konsistentni) lahko vitamin C deluje na tvorbo citokina, antiteles, komponente komplementov na dejavnost naravnih celic ubijalk ali na kemotaksijo fagocitov. Optimalni imunološki odgovor je potreben tudi za vzdrževanje ravnotežja med tvorbo generacije prostih radikalov (ki lahko delujejo antitumorsko) in antioksidacijsko ravnotežje.



Klinični poskusi

BETAKAROTEN, VITAMIN E, VITAMIN C

Že dolgo vrsto let epidemiološke študije kažejo zvezo med prehrano z veliko sadja in zelenjave in zmanjšanim tveganjem razvoja maligne bolezni pri človeku, še posebej karcinoma pljuč. V literaturi je opisanih veliko kliničnih poskusov, s katerimi so želeli potrditi korelacijo med posameznimi antioksidanti in malignimi boleznimi. V neki prospektivni študiji so dokazali, da imajo na primer bolniki s polipom debelega črevesa in kolorektalnim karcinomom v normalno ohranjeni sluznici zmanjšane vrednosti betakarotena. Ker se je z uporabo betakarotena kot suplementa pri istih bolnikih povečala tudi njegova koncentracija v črevesni sluznici, se postavlja vprašanje, ali imajo morda pri kolorektalnem karcinomu antioksidanti kemopreventivno vlogo.

Nizke vrednosti vitamina E so odkrili tudi pri kadilcih s povečanim tveganjem za karcinom prostate. Nizke vrednosti vitamina C, retinola in karotena so izmerili pri osebah s povečanim tveganjem za razvoj karcinoma pljuč kot bolezni in kot vzroka smrti. Rezultati poskusa, v katerem so pri bolnikih s karcinomom želodca izmerili serumske vrednosti antioksidantov oziroma stopnjo peroksidacije lipidov, kažejo naslednje: v primerjavi s kontrolo so bili pri bolnikih s karcinomom zmerjene bistveno nižje serumske vrednosti askorbinske kisline in betakarotena in bistveno večje vrednosti produktov peroksidacije aldehidov. Jasno je torej, da se že dolgo postavlja vprašanje, ali delujejo dodatki posameznih vitaminov preventivno na razvoj malignih bolezni.

Nekaj poskusov z antioksidantno terapijo, utemeljeno večinoma na uporabi betakarotena, je bilo opisanih že prej, vendar v kontekstu preverjanja delovanja betakarotena v preventivi kardiovaskularnih bolezni. Zdaj jih bomo vnovič navedli, vendar v smislu preverjanja njihovih učinkov v preventivi malignih bolezni. Z rezultati znanega in že prej omenjenega poskusa ATBC (uporaba betakarotena ali tokoferola ali njune kombinacije pri moških kadilcih) je dokazano, da niti betakaroten niti alfa-tokoferol (oziroma njuna kombinacija) ne delujeta varovalno pri malignih boleznih. Na osnovi rezultatov te študije zelo presenečata dve novi spoznanji. Prvo se nanaša na bistveno povečano število novih primerov karcinoma pljuč v skupini preiskovanih na betakarotenu v primerjavi s placebom, drugo pa se nanaša na tiste preiskovance, ki so jemali tokoferol in pri katerih je bila ugotovljena zmanjšana pogostnost karcinoma prostate ali kolona (čeprav spremljanje teh vrst karcinomov ni bil prvotni cilj te študije).

Drugi poskus »Carotene and Retinol Efficacy Trial« (CARET), v katerem so preverjali delovanje kombinacije betakarotena (30 mg dnevno) in retinol palmitata (25 000 IU dnevno) ali placeba na pogostnost karcinoma pljuč pri kadilcih in delavcih, izpostavljenih azbestu, je bil iz varnostnih razlogov končan prej, kot je bilo načrtovano (po štirih letih). Pokazalo se je namreč povečano relativno tveganje za karcinom pljuč pri osebah na antioksidantih. Rezultati poskusa »The Physicians Health Study I« niso po spremljanju preiskovancev v 12 letih potrdili varovalnega učinka betakarotena pri maligni bolezni. Po svojih rezultatih se od predhodnih razlikuje velik poskus, opravljen v kitajski pokrajini Linxian, ki je v svetovnem merilu znana po skoraj največji pogostnosti karcinoma jajčnikov in želodca. V tej pokrajini smrtnost zaradi karcinoma prekaša skupno narodno mortaliteto Kitajske za približno 10-krat.

Natančni vzroki nastanka karcinoma jajčnikov in želodca v Linxianu niso znani, vendar jih povezujejo z dolgoletnim premajhnim vnosom nekaterih vitaminov in mikroelementov. Vrednosti nekaterih mikronutriensov, vključno z retinolom, betakarotenom, riboflavinom, vitaminoma C in E, izmerjene v plazmi prebivalcev te pokrajine, so bile namreč kontinuirano nizke v primerjavi z zahodnimi standardnimi vrednostmi, vendar značilni klinični znaki pomanjkanja niso bili očitni. Zaradi velike pogostnosti maligne bolezni jajčnikov in želodca na eni strani in subkliničnega deficita nekaterih mikronutriensov na drugi strani sta bila izvedena dva randomizirana poskusa, ki sta trajala 5 let. V enem je sodelovalo 3300 oseb, v drugem pa 30 000. Navedli bomo rezultate drugega poskusa, v katerem so bili preiskovanci v starosti od 40 do 69 let po kombinadji suplementov razvrščeni v štiri skupine:

(A) retinol in cink;

(B) riboflavin in niacin;

(C) vitamin C in molibden;

(D) betakaroten, vitamin E in selen.

Odmerki vseh suplementov so bili enkrat do dvakrat večji od RDA. V petletnem spremljanju je bilo skupno 2127 smrtnih primerov, vodilni vzrok smrti je bil še naprej karcinom; natančneje 32 odstotkov vseh smrtnih primerov se je nanašalo na karcinom jajčnikov ali želodca, 25 odstotkov pa na cerebrovaskularne bolezni. Bistveno manjšo skupno smrtnost so opazili pri preiskovanih na kombinaciji betakarotena, vitamina E in selena in se je nanašala na manjšo pogostnost karcinoma, zlasti karcinoma želodca. Ti rezultati so bili opaženi dve leti po začetku nadomestne terapije. Jasno je, da niso dokončni, vendar spodbujajo nadaljnje raziskave, ki bi pojasnile potencialne koristi mikronutriensov.

V opisani študiji je omenjena uporaba še enega antioksidanta, ki ne sodi med vitamine, temveč med elemente v sledeh. To je dobro znan selen, kofaktor antioksidantnega encima - glutation peroksidaze, pomembnega za uničevanje vodikovega in lipidnega peroksida, ki nastajata pri oksidaciji prostih radikalov . Zveza med nizko plazmatsko koncentracijo selena in tveganjem za razvoj različnih karcinomov, potrjena v epidemioloških študijah, utira pot novim raziskavam, v katerih bi se potrdila koristnost nadomestne terapije s selenom. Takšna razmišljanja potrjujejo rezultati raziskave, objavljene leta 1996, v kateri je bilo 1312 moških z anamnezo bazalnega in skvamoznega karcinoma kože razvrščenih v dve skupini: prva je prejemala selen v odmerku 200 pg dnevno, druga pa placebo. Najpomembnejša skupna karakteristika obeh skupin preiskovancev je bilo življenje v okolju, v katerem so imela tla nizko koncentracijo selena. Preiskovance so spremljali 4,5 leta, rezultati poskusa pa so pokazali bistveno manjše relevantno tveganje za karcinom prostate v skupini na selenu v primerjavi s skupino na placebu.



Neželeni učinki antioksidantov

Že prej smo navedli, da vitaminske nadomestke številna regulativna telesa klasificirajo kot nutriense, zato niso deležni strogih in toksikoloških poskusov, ki jih je treba izvesti za vsako novo potencialno zdravilo Zato je večina podatkov o tukaj navedenih neželenih učinkih zbrana iz manjšega števila relativno kratkotrajnih poskusov in opisov posameznih kliničnih primerov.

Video: antioksidanti imajo lahko tudi negativne učinke.



VITAMIN E

Rezultati poskusov na živalih skoraj zagotovo kažejo, da tokoferol nima kancerogenih ali teratogenih učinkov. Prav tako po rezultatih maloštevilnih kratkotrajnih prospektivnih kliničnih poskusov (nekaj nekontroliranih) različne formulacije in odmerki tokoferola (od 100 do 3200IU dnevno) niso povzročili pomembnih neželenih učinkov. Dokazano je, da tokoferol vendarle lahko poveča antikoagulantni učinek varfarina oziroma da lahko pri osebah s pomanjkanjem vitamina K (vendar ne zaradi malabsorbcije) vitamin E negativno vpliva na proces koagulacije.

Video: toksičnost E vitamina

S svojim dobro dokazanim antitrombocitnim učinkom lahko tokoferol poškoduje tudi hemostazo. Zanimiv je podatek, da je uporaba tokoferola pri prematurusu lahko povezana s povečano pogostnostjo intraventrikularnih in retinalnih krvavitev. Rezultati velikega prospektivnega poskusa so pokazali povečanje hudih cerebralnih hemoragij pri bolnikih, ki so jemali nadomestke tokoferola. Intravensko infuzijo tokoferola so v 80-ih letih prejšnjega stoletja zelo pogosto uporabljali pri prematurusu porodne teže, nižje od 1500 g, kar je bilo povezano z reverzibilno hepatotoksičnostjo. Vendar podobnih posledic niso opazili pri oralni uporabi tokoferola pri novorojenčkih z retrolentalno fibroplazijo. Povečano pogostnost nekrotizirajočega enterokolitisa so opazili pri novorojenčkih s porodno težo pod 1500 g, ki so prejemali intravenske in peroralne pripravke tokoferola. Gastrointestinalni stranski učinki, kot so driska in abdominalne bolečine, so registrirani pri odmerku tokoferola 3200 IU dnevno.

Večina navedenih poskusov je bila omejenega trajanja (tedni) in je vključevala relativno malo preiskovancev. Zato tudi ni bilo mogoče odkriti simptomov kronične toksičnosti, zlasti če so bili neželeni učinki redki. Po rezultatihn ekaterih velikih prospektivnih poskusov je izredno malo bolnikov prekinilo terapijo s tokoferolom zaradi neželenih učinkov  (driska, dispepsija ali osip), tako da ni bilo pomembnih razlik v primerjavi s placebom. Pomembnih neželenih učinkov ni bilo niti v poskusu ATBC (preiskovanci na tokoferolu), čeprav je treba navesti majhno povečanje hemoragičnih možganskih kapi.

Glede na to lahko sklepamo, da tokoferol v odmerkih 500 IUdnevno ni toksičen ter da je tveganje za neželene učinke pri zdravih osebah neznatno. Vendar je v široki populaciji tveganje nastanka neželenih učinkov brez dvoma večje. Popolnoma jasno je, da je le na dovolj velikem številu oseb, ki se vključijo v prospektivni poskus v daljšem obdobju, mogoče priti do končnih spoznanj o posledicah dolgotrajnega jemanja tokoferola.



VITAMIN C (ASKORBINSKA KISLINA)

Askorbinska kislina (vitamin C) se absorira iz zgornjega dela prebavnega sistema z aktivnim, od natrija odvisnim prenosnim sistemom transporta. Njen vstop v tkiva je prav tako pod kontrolo podobnega transporta. Telesne zaloge vitamina C pri čioveku so dokaj konstantne in znašajo približno 20 mg/kg, celo pri vnosu velikih količin. Količina askorbinske količine, ki se filtrira v ledvicah, je majhna, aktivna tubularna reabsorbcija je večinoma kompletna. Če obstaja velik presežek askorbinske kisline, se hitro izloči iz organizma prek ledvic v nespremenjeni ali metabolizirani obliki, zato je zelo težko obremeniti organizem z vitaminom C.

Video: stranski učinki C vitamina

V tem kontekstu se postavlja vprašanje, ali so podatki o škodljivih učinkih askorbinske kisline resnični ali so le teoretični.
Opisanih je nekaj kliničnih primerov, v katerih se povezuje vnos velikih količin vitamina C (intravensko ali pri bolnikih s kroničnim popuščanje ledvic) s povečano nagnjenostjo k razvoju oksalatnih ledvičnih kamnov. Nekaj prospektivnih epidemioloških študij je pokazalo, da je tveganje za nastanek oksalatnih kamnov manjše, če se v organizem dnevno vnese več kot 1500 mg askorbinske kisline v primerjavi z vnosom, ki je manjši od 250 mg dnevno.  Pri tem je sugerirano, da lahko askorbinska kislina poveča izločanje urata, vendar je takšno razmišljanje povsem neutemeljeno. Čeprav je pri živalih dokazano, da večji vnos askorbinske kisline povečuje mobilizacijo kalcija in fosfatov iz kosti, je pri človeku takšno razmerje popolnoma nejasno. Obstaja zmotna trditev, da lahko dodatni vnos askorbinske kisline poveča črevesno absorbcijo železa, pri tem pa ne povzroča le obremenitve organizma z železom, temveč tudi tveganje (teoretično!) za razvoj srčne bolezni.

Vendar odkritja, da se črevesna absorbcija železa iz vira rastlinskega izvora povečuje le do maksimalnega vnosa askorbinske kisline od 25 do 50 mg po obroku oziroma da vnos askorbinske kisline v odmerku 2 g dnevno ne vpliva na vrednosti serumskega feritina, napeljujejo na dejstvo, da askorbat malo vpliva na skupne zaloge železa v organizmu. Prav tako meta analiza, izvedena na 1412 preiskovancih, vključenih v 24 poskusov, kaže, da askorbinska kislina pri zdravih osebah ne povečuje možnosti nastanka obremenitve organizma z železom.

Uporaba askorbinske kisline v odmerku 2 g dnevno dlje kot 15 dni lahko zmanjša baktericidno dejavnost levkocitov oziroma lahko pri bolnikih z mejno nizkimi vrednostmi cianokobalamina (vitamin B12) zaradi drugih razlogov povzroči njegovo pomanjkanje. Zelo veliki odmerki askorbinske kisline (nekaj gramov) lahko skrajšajo protrombinski čas pri bolnikih na varfarinu, čeprav takšne interakcije niso opazili pri bolnikih na dnevnem odmerku 1 g. Askorbinska kislina lahko preide v interakcijo z drugimi zdravili in lahko interferira z nekaterimi standardnimi laboratorijskimi preiskavami.

Nekaj poročil o rezultatih poskusov z askorbinsko kislino kaže, kako njen dodatek kulturi celic in vitro lahko poveča mutagenezo zaradi močnejših poškodb DNK. Takšne učinke so večinoma opazili v kulturah celic z dodanimi ioni bakra ali železa (Cu++, Fe+++), kjer lahko interakcija z antioksidantom, tj. askorbinsko kislino, paradoksalno povzroči povečano tvorbo prostih radikalov (stimulirano s Fentonovo reakcijo). Vendar ni znano, ali se lahko ta teoretični mehanizem prenese na okoliščine in vivo. Čeprav testi in vivo niso pokazali pomembnih mutagenih ali karcinogenih učinkov askorbinske kisline, nedavno poročilo trdi, kako so vendarle lahko veliki odmerki askorbinske kisline povezani s povečano pojavnostjo produktov poškodovane molekule DNK.

Upoštevajoč navedeno in kateri koli standardni kriterij, pomeni askorbinska kislina v odmerkih 500 mg dnevno ali manjših neznatno tveganje za človekovo zdravje. Številnih teoretičnih učinkov askorbinske kisline ni mogoče povezati s kakršnimi koli pomembnimi kliničnimi dogajanji. Po podatkih iz literature je zelo velik vnos askorbinske kisline (nad 2 g dnevno) lahko povezan z manjšimi neželenimi učinki v prebavnem sistemu (slabost, krči v trebuhu in driska).



BETAKAROTEN

Betakaroten je eden od nekaj sto karotenoidnih pigmentov v rastlinah in bakterijah in je predhodnik retinola. V organizmu se večinoma metabolizira v retinol. Vnos velikih količin betakarotena ne privede do hipervitaminoze z vitaminom A, če je absorbcija betakarotena manjša od retinola in če je njegova pretvorba v retinol prepočasna.

Video: prednosti in karakteristike beta-karotena

Betakaroten se ohranja predvsem v mastnem tkivu, vendar ne v jetrih, tako da so hepatotoksične reakcije redke. Veliko se uporablja v prehrambeni, kozmetični in farmacevtski industriji kot barvilo, tako da so bili z betakarotenom opravljeni intenzivni toksikološki poskusi in vitro in na živalih. Ker ni dokazov o njegovih mutagenih, teratogenih in kancerogenih učinkih, je betakaroten po US Food and Drug Administration ocenjen kot varen.

Betakaroten se terapevtsko priporoča za zdravljenje bolnikov, ki so genetsko nagnjeni k razvoju fotosenzitivnosti in v tem primeru veliki odmerki betakarotena očitno ne povzročajo toksičnih neželenih učinkov. Hiperkeratonemija je dokazan zaplet pri tistih osebah, ki jemljejo betakaroten v odmerkih, večjih od 30 mg dnevno v daljšem obdobju. Vendar je benigna in reverzibilna. Te osebe imajo rumeno barvo kože in oranžen diskolorit plazme, vendar nimajo obarvane beločnice. Po podatkih iz literature jemanje betakarotena v odmerkih od 30 do 180 mg dnevno dlje kot 15 let ni povzročilo škodljivih neželenih učinkov. Prav tako ni dokazov, da betakaroten škoduje fetusu.

Nepodkrepljena s kakršnimi koli kliničnimi poskusi in dokazi so naključna klinična poročila o levkopeniji, motnjah v reprodukciji, karcinomu prostate, retinopatiji in alergijskih reakcijah pri osebah, ki jemljejo velike odmerke betakarotena.

Torej uporaba betakarotena v obliki nadomestka pri zdravih osebah naj ne bi bila tvegana. Vendar je glede na najnovejše rezultate randomiziranih poskusov, izvedenih na starejši populaciji, v kateri tudi sicer obstaja večje tveganje za maligno bolezen, vse pogostejše mnenje, da je lahko dolgotrajna uporaba nadomestkov betakarotena v zvezi s povečano pogostnostjo karcinoma pljuč.



RETINOL (VITAMIN A)

Retinol ni pravi antioksidant, čeprav je pogosto vključen v multivitaminske preparate. Nasprotno kot pri že opisanih vitaminih so simptomi akutne in kronične toksičnosti retinola dobro znani. Po podatkih iz literature je vsakdanje jemanje dodatkov ekvivalenta retinola v odmerku 7,5 mg (25 000 IU) v 6 letih povezano z razvojem ciroze jeter. Prav tako obstajajo poročila o povečanem tveganju za poškodbe nevralne cevi pri novorojenčkih tistih mater, ki so dnevno jemale več kot 3 mg ekvivalenta retinola (več kot 10 000 IU, povprečno 6,5 mg). Po rezultatih drugega poskusa povezujejo karakteristične poškodbe z manjšim dnevnim vnosom retinola (5,4 mg retinola/ekvivalenta/dnevno).

Video: stranski učinki retinola (primer: koža)

Nedavno zaključen poskus v Nepalu, v katerem je 44.646 žensk v generativni dobi jemalo suplemente ekvivalenta retinola (7 mg tedensko) oziroma beta-karotena (42 mg tedensko), zanika obstoj pomembnih neželenih učinkov ob taki uporabi. Velja torej, da ni dokazov, da suplementi ekvivalenta retinola do 3 mg dnevno pri zdravih odraslih osebah delujejo škodljivo. Vendar je najbolje, da se ženske v reproduktivnem obdobju izogibajo jemanju teh snovi. Prav tako je treba poudariti, da ni dokazov, kako betakaroten prispeva k toksičnosti retinola, celo takrat, ko se uporablja v velikih odmerkih.



INTERAKCIJE MED POSAMEZNIMI ANTIOKSIDANTI

Vitamin C (askorbinska kislina) in alfa-tokoferol delujeta kot potentna in morda najpomembnejša hidrosolubilna oziroma liposolubilna antioksidanta. Vsak od njiju deluje s svojim lastnim mehanizmom, medtem ko je njuno medsebojno delovanje sinergistično. Tretji antioksidant, tj. betakaroten, zmanjšuje reaktivnost posameznih molekul do prostih radikalov in v raztopini deluje kot šibak antioksidant, je bolj lipofilen od alfa-tokoferola in predpostavljajo, da je prisoten v membranah in lipoproteinih. Taka namestitev omogoča betakarotenu, da »lovi« proste radikale v lipofilnem oddelku mnogo učinkoviteje kot alfa-tokoferol. Medtem ko je reakcija med vitaminoma C in E lahko kooperativna in učinkovita, je interakcija med vitaminom C in betakarotenom nemogoča. Interakcija med vitaminom E in betakarotenom je verjetna.



Ali je lahko dolgotrajna uporaba antioksidantov kot dodatkov nevarna?

Da bi lahko odgovorili na to vprašanje (če natančen odgovor sploh obstaja), se je treba vrniti k rezultatom nekaterih prej navedenih kliničnih poskusov. To sta najprej poskus ATBC in študija CARET.

V študiji CARET, kot smo že navedli, so preverjali vpliv kombinacije beta-karotena in retinol palmitata oziroma placeba na pogostnost pojava karcinoma pljuč. Preiskovanci so bili kadilci, bivši kadilci in delavci, izpostavljeni azbestu. Poskus je bil končan 21 mesecev prej, kot je bilo načrtovano, zaradi povečanja relativnega tveganja smrtnosti zaradi karcinoma pljuč in kardiovaskularnih bolezni ter povečanja smrtnosti zaradi katerega koli drugega vzroka. V poskusu ATBC so bili preiskovanci tudi kadilci, na katerih so več let spremljali vpliv tokoferola, betakarotena, njune kombinacije in placeba. Kot je že prej navedeno, so tudi rezultati tega poskusa pokazali bistveno večjo pogostnost karcinoma pljuč in skupne mortalitete pri preiskovancih na betakarotenu, medtem ko je bil tokoferol brez kakršnega koli učinka. Dejstva, ki bi kazala na razloge, zaradi katerih se lahko pojavijo tako nevarni učinki antioksidantnih vitaminov, še niso znana, zato poskušajo v mnogih razpravah nepričakovane rezultate vnovič analizirati. V novi analizi rezultatov študije ATBC je ugotovljeno, da porast karcinoma pljuč ni pomemben pri tako imenovanih lahkih kadilcih (5 do 19 cigaret dnevno). V študiji CARET je bilo v skupini bivših kadilcev, ki niso bili izpostavljeni azbestu, a so prejemali betakaroten in retinol, relativno tveganje za razvoj karcinoma pljuč manjše. Vendar je bila v isti skupini mortaliteta večja.

Ni težko opaziti, da je bila v obeh analizah pozornost usmerjena na kadilce, njihovo izpostavljanje cigaretnemu dimu je spoznano kot najpomembnejši pogoj za razvoj škodljivih učinkov betakarotena. Za takšno trditev obstajajo določeni biološki dokazi. Torej in vitro je dokazano, da lahko imajo antioksidanti prooksidantne učinke, če se kombinirajo z nekaterimi oksidanti. Zato je mogoče predpostaviti, da izjemno visoke koncentracije betakarotena, izmerjene v vzorcih krvi preiskovancev obeh študij, vstopajo v interakcijo s cigaretnim dimom in tako tvorijo prooksidantno okolje. Prav tako se predpostavlja, da betakaroten v takšnem okolju deluje prej kot promotor obstoječih latentnih tumorjev kot njihov začetnik. Dejstvo, da so imele osebe, pri katerih je bila pred začetkom preverjanja izmerjena največja bazalna koncentracija betakarotena, najmanjšo incidenco karcinoma pljuč, dopušča še eno predpostavko. Vnos zmernih koncentracij betakarotena je vsekakor učinkovit, medtem ko hitro povečanje vnosa betakarotena, kot je bilo v teh poskusih, deluje na organizem preveč agresivno (zlasti, če so imele osebe pred poskusom nižje vrednosti (beta karotena od običajnih).

Video: Ali so antioksidanti uporabni?

V nasprotju z rezultati poskusov CARET in ATBC obstajajo tudi rezultati, ki opogumljajo. Izvirajo iz že prej omenjene študije, t.i. »Physicians' Health Study«, v kateri so prav tako preverjali učinke betakarotena. Preverjanje se je začelo leta 1982, 11 odstotkov preiskovancev je bilo kadilcev in 39 odstotkov bivših kadilcev. Po povprečno 12 letih uporabe betakarotena in spremljanja preiskovancev niso opazili pomembne razlike med učinkoma placeba in betakarotena glede na pogostnost ali smrtnost zaradi malignih ali kardiovaskularnih bolezni (infarkt miokarda ali možganska kap). Povečanega tveganja za razvoj karcinoma pljuč ni bilo niti v drugih dveh kratkih preverjanjih, v katerih so na randomiziranih bolnikih preverjali učinek betakarotena na prevencijo kolorektalnega karcinoma in karcinoma kože.

Rezultati raziskav CARET in ATBC so koristni, vendar iz nekega drugega razloga. Kaže, da ti rezultati zavračajo možnost, po kateri imajo visoki odmerki betakarotena v obliki suplementov pozitiven vpliv na razvoj karcinoma (kar je pomembno glede na nekatera razmišljanja o antitumorskem delovanju antioksidantov). Isti poskusi sugerirajo, da se morajo uporabi betakarotena izogibati redni kadilci. Vendar to ne velja, če betakaroten jemljejo sicer zdrave osebe. Najkoristnejše je vsekakor spoznanje, da se na podlagi teh rezultatov vsiljuje nepričakovan sklep, ki bi lahko vnovič oživil dejstvo, po katerem bi bilo treba rezultate temeljnih znanosti in epidemioloških študij najprej podpreti s pros- pektivnimi, randomiziranimi, kontroliranimi poskusi. Na podlagi objektivnih ugotovitev je treba sprejeti nova priporočila o njihovi uporabi. (Namerno je uporabljen izraz »nepričakovan« sklep! Zakaj? Zato, ker po prepričanju nekaterih znanstvenih in strokovnih krogov vitamini niso več predmet bazičnih in kliničnih raziskav. Menijo torej, da na področju njihovega mehanizma delovanja/razen znanih fizioloških funkcij / v znanstvenem smislu ni mogoče odkriti nič novega. Številni objavljeni podatki z rezultati bazičnih znanstvenih raziskav antioksidantnega delovanja betakarotena, vitamina E, vitamina C, nekaterih predstavnikov skupine vitaminov B zavračajo takšno stališče. Zato je prav na tem področju potrebno povezovanje bazičnih raziskav s kliničnimi poskusi.

Samo tako, in to je praktična pot raziskovanja potencialno novega zdravila, se lahko prepreči neracionalna in nesmiselna uporaba večjih odmerkov mnogih vitaminov. Prav tako lahko samo kritični pogledi v dnevnem tisku o potencialnem delovanju in možni škodljivosti antioksidantov pri kroničnih boleznih spremenijo stališča nepoučene povprečne javnosti o vitaminih, kot na primer, da naravni antioksidanti nimajo škodljivega delovanja in da je njihova uporaba racionalna naložba v ohranjanje zdravja.



Komentirajte

Prijava na e-novice

Spremljajte naše e-novice in bodite obveščeni o ugodnostih in promocijskih bonih, s katerimi lahko prihranite.