Medex-ov proizvod propolis z vitaminom c in cinkom je na voljo v obliki šumečih tablet.
Šumenke so pakirane v obliki dveh fiol, od katerih vsaka vsebuje po 10 šumečih tablet.
Šumenke si pripravite z namenom nadomeščanja C vitamina in cinka, ki sta oba pomembna za splošno odpornost in pridobivanje energije. Priprava je enostavna. Okus napitka je naravnost odličen; z napitkom si boste potešili žejo ob enem pa zagotovili ustrezne vitaminske in mineralne snovi, ki jih vaš organizem potrebuje.
Sestavine prehranskega dopolnila in delovanje
C vitamin pripomore k izboljšanju odpornosti organizma, je vodotopen vitamin ter ga je potrebno vsakodnevno nadomeščati. C vitamin se pridobi s prehrano, kadar pa je ta bolj osiromašena pa tudi s pomočjo prehranskih dopolnil. Vsaka šumenka vsebuje kar 625 procentov priporočene dnevne doze tega pomembnega vitamina
Prav tako prehransko dopolnilo vsebuje tudi cink, ki igra pomembno vlogo v organizmu pri izboljšanju splošne odpornosti, izboljšanju delovanja semenčic, pri spolnosti in pri prenekaterih procesih v organizmu.
Prednosti šumečih tablet Medex
- Šumeče tablete so slajene s sladilom stevia
- ne povzročajo dviga glikemičnega indeksa
- vsebujejo majhno količino sladkorja
- vsebujejo izvleček propolisa
- so prijetnega okusa z aromo pomaranče
- prisoten je tudi karoten ki je verjetno naravno barvilo
Kako šumenke uporabiti?
Priporočena dnevna doza prehranskega dodatka je 1 šumenka na dan.
Dnevne količine ne presežite. Uporabite 1 šumenko, počakajte da raztopi.
Celotno pakiranje zadostuje za 1 mesec redne uporabe. Shranjujte pri sobni temperaturi do 25 stopinj celzija.
Vsebnost vitaminov in mineralov v šumenki
500 mg C vitamina ali askorbinske kisline (625% priporočenega dnevnega vnosa).
10 mg cinka, kar ustreza 100 % pokritje priporočenih dnevnih potreb po tem mineralu.
Uradna medicina
Natančni ameriški raziskovalci so tudi svojim kolegom uničili vero v
tehniko, da so zelo drage diagnostične naprave resnično zvišale
zanesljivost zdravstvene oskrbe. Na podlagi serij avtopsij iz petih
desetletij so pri 50.000 bolnikih primerjali diagnozo v bolnišnici z
diagnozo po njihovi smrti, ki jo je sestavil patolog, ki je ugotovil
dejansko bolezen. Izsledki so bili skrb vzbujajoči, saj so leta 1930
zdravniki pravilno prepoznali 71 od 100 rakov na želodcu, pol stoletja
pozneje pa so jih z vso sofisticirano tehniko pravilno odkrili le 61.
Podobno se je razvila tudi natančnost pri diagnozah raka na jetrih,
žolčnega in pljučnega raka. Le bolezni srca prepoznajo danes malo
natančneje: kljub vsemu se je za pravilne izkazalo 70 odstotkov diagnoz
»post mortem«, torej po smrti bolnika, ki jih je bilo leta 1930 le 47
odstotkov.
Navodila za bolnike; Združenje zdravnikov družinske medicine, 2009
